Oglasil se nam je gospod Igor Rašić in nam ponudil za objavo zgodovino enega prvih Boksarskih klubov na prostorih bivše Jugoslavije.Gospod Rašić je človek ,ki živi in ima v krvi to plemenito veščino, je človek katerega beseda ima določeno težo v svetu boksa ,je človek z neštetimi uspehi zato se mu iskreno zahvaljujemo za njegov prispevek k Slovenskemu boksu kakor tudi za zgodovino Železničarskega kluba Maribor
ZGODOVINA MOJEGA IN ZA VEDNO MOJEGA ŽELEZNIČARSKEGA BOKSARSKEGA KLUBA MARIBOR
»V SRCU BOŠ VEDNO MOJ«
Boks je športna panoga, ki so jo v ŽŠD (Železničarsko športno društvo) Maribor gojili že pred drugo svetovno vojno. Takratni najuspešnejši boksarji so takrat bili: Kalin, Fišer, Drozg, Ipavec, ki si je leta 1937 v romunskem Temišvaru priboril celo zlato kolajno.
Takoj po koncu druge svetovne vojne je boks v ŽŠD Maribor ponovno zaživel in že leta 1946 so naši boksarji postali moštveni prvaki Slovenije. Med posamezniki pa so prvaki postali: Jezernik, Hrastnik, Kajzer in Loboda. Enak uspeh so ponovili še naslednje leto, med posamezniki pa se je dosedanjim prvakom pridružil še Korošec. Jezernik in Hrastnik sta na prvenstvu Jugoslavije osvojila drugi mesti.
V naslednjih letih je ekipa imela nekaj uspešnih dvobojev z najuglednejšimi jugoslovanskimi klubi. Bili so prepričljivo boljši od takratnega mestnega tekmeca Branika.
Z letom 1954 in prihodom poklicnega trenerja lozanovića se je pričel nov vzpon Mariborskega boksa. Med leti 1954 in 1960 so boksarji ŽŠB Maribor redno osvajali ekipna prvenstva Slovenije in mnoga posamična. Leta 1960 so postali tudi podprvaki Jugoslavije. Najuspešnejši boksarji te generacije so bili: Čeh, Kajzer, Žurman, Grujić, Kous, Šibila, Drofenik, Vojnović, Strukar. Strukar, Drofenik in Žurman pa so bili tudi stalni člani jugoslovanske reprezentance.
Po letu 1963 se je ekipa ponovno stabilizirala in bila uspešna doma in v tujini. Tedaj so za klub boksali: Sede, Hlupčič, Fridl, Bauman, Šalamun, Krajnc-Džeri, Podbrežnik, Rovšnik, Založnik, Hočevar, Tovornik, Pečnik, Frešer, Prelić, Plit, Vojnović. To je bila izredna generacija, ki je leta 1964 ponovno osvojila drugo mesto na prvenstvu Jugoslavije, istega leta pa je Čeh na evropskem prvenstvu železničarjev osvojil srebrno kolajno.
Sredi šestdesetih let je prišlo do stagnacije boksa v Sloveniji, kar se je odražalo tudi v Mariboru. V klubu so se takrat odločili, da bodo pod vodstvom novega trenerja Vojnovića pričeli z sistematskim delom od spodaj in so se posvetili načrtnemu delu z mladimi. Tako je leta 1967 članska ekipa postala ponovno slovenski prvak, kar je obenem pomenilo uvrstitev v drugo jugoslovansko ligo, v kateri je nastopala do leta 1974. Največ zaslug za uspešne nastope v tistih letih je imel trener Žurman.
Leta 1974/1975 je klub zaradi finančnih težav izstopil iz jugoslovanske lige in nato nastopal v slovensko-hrvaški ligi do leta 1977 pod vodstvom Fišerja. Leta 1978 je trenerske posle prevzel Volčič, ki je na prvenstvo Slovenije odpeljal štiri tekmovalce. Celinger in Rustić sta osvojila zlati kolajni, Čeh pa je osvojil srebro in trud je bil poplačan.
V slovensko-hrvaški ligi so boksarji ŽBK Maribor pod trenerskim vodstvom Krajnca-Džerija in pomočnika Fridla do leta 1985. Leta 1985 je bil Žbk Maribor organizator prvenstva Jugoslavije posameznikov na katerem je bil Vojko Poš drugi, Mlakar pa tretji, Novak četrti, Taraniš in Jamar pa šesta.
Leta 1986 je klubsko vodstvo odstopilo in trenersko delo je takrat prevzel Fridl, kateremu se je njegovo delo obrestovalo in je bil izvoljen v zbor trenerjev Jugoslavije ter tako postal prvi slovenski trener, ki je sodeloval na pripravah boksarske reprezentance Jugoslavije na Rogli, v Varaždinskih toplicah in v Sarajevu. Na mladiskem državnem prvenstvu Jugoslavije v Valjevu je največji uspeh dosegel Darko Ujić, ki je osvojil zlato kolajno, Begić in Lepenik sta osvojila bron.
Vse do razpada Jugoslavije so se naši boksarji uspešno udeleževali domačih in mednarodnih tekmovanj pod vostvom takratnih trenerjev Džerija, Fridla, Pleterška in Stramšaka.
Po osamosvojitvi Slovenije so boksarski zanesenjaki ustanovili Boksarsko zvezo Slovenije (BZS). V zvezo so bili vključeni ŽBK Maribor, BK Celje, BK Ptuj, BK SL. Bistrica, BK Kranj, BK Ljubljana, BK Novo Mesto, BK Metlika, leto kasneje pa še BK Postojna, BK Obad Ljubljana, BK Studenci-Maribor, BK Zeleni Zmaj Ljubljana in BK Savoy Ljubljana. Kot vsi začetki je tudi nas pestilo nemalo težav. Klubi so sicer delovali, a ni bilo organiziranih tekmovanj. Zato smo leta 1991 ŽBK Maribor organizirali prvo državno prvenstvo Slovenije za posameznike v boksu. ŽBK je v članski konkurenci osvojil eno srebrno kolajno (Senad Durović) in pet bronastih (Jakše, Šerbinek, Serdarev, Šprah, Vukalić), v mladinski pa zlato (Savić, Kurnik, Lešnik), srebro (Krašovec, Podberšek) in bron (Ljubić, Ljubec, Kelc). Po prvem državnem prvenstvu je spet nastopila kriza, organiziranih tekmovanj ni, funkcionarji BZS niso našli prave formule za oživitev boksarskega športa. Kljub temu je na drugem državnem prvenstvu v Sl. Bistrici, ŽBK Maribor osvojil dve prvi mesti (Vujčić in Mesić) in tri tretja mesta (Gaši, Plevec, Gajer).
V Mariboru se je ustanovil še en klub BK Studenci-Maribor, ki je bil v glavnem sestavljen iz bivših članov ŽBK Maribor in se je kasneje pridružil ŽBK Maribor, ki je postajal vse močnejši in to po zaslugi Emila Žurmana in novega vodstva v katerem so bili Žurman, Kobler, Džeri, Rašić, Mikerević. Tako klub prične nastopat z že znanimi boksarji v Sloveniji: Durović, Ujić, Vukalić, Savić, Gaši in Rašić. Uspe nam pridobit sponzorja Štajersko pivovarno in se preimenujemo v ŽBK Ora Maribor, ki je bil tudi organizator tretjega državnega posameznikov v Sloveniji, v šotoru Štajerske pivovarne, ki se je izkazal za izvrsten prostor za tovrstne prireditve. Rašić je osvojil zlato, Vukalić, Ceder, Mirković srebro, Herič bron.
Kljub zahtevam naših funkcionarjev BZS ni organizirala ligaških tekmovanj, zato so naši funkcionarji organizirali mednarodno boksarsko revijo v šotoru Štajerske pivovarne. Pred več kot 800 gledalci so se naši boksarji odrezali odlično. Durović je bil proglašen za najboljšega boksarja revije, Gaši je zmagal, Rašić je svojega nasprotnika eliminiral z tehničnim KO že v prvi rundi, Herič pa je tesno izgubil od favoriziranega Horvata. Klub postane bogatejši še za enega izkušenega trenerja, Stanislava Milutinovića. Leta 1995 je peščica neutrudnih delavcev ŽBK Marbor zagotovilo sredstva za nastop takratnega državnega prvaka Rašića na svetovnem pokalu v Bangkoku na katerega ga je vodil trener Darko Šerbinek.
Leta 1996 klub zaide v velike finančne težave zaradi stečaja Štajerske pivovarne. Vodstvo razpade, ustanovi se novo z predsednikom Marjanom Augoštinom in sekretarjem novinarjem Dragom Soršakom. Novo vodstvo najde tudi novega sponzorja Borut Jagodiča in klub se preimenuje v ŽBK Lada center Jagodič Maribor.
Leta 1997 ŽBK organizira močno mednarodno revijo ob 70 letnici delovanja ŽŠD v Rušah. Pokal osvoji Rašić, ki je od druge runde boksal z počeno dlančnico in z srčno borbo vodil do konca ter zmagal. Od tega leta so za naš klub nastopali takrat najboljši borci Slovenije: Zavec, Nikolov, Šel, Crnolić, Pečovnik, Rakuš, Jamar, Rašić. Vsi ti boksarji so razen Zaveca, ki je odšel med profesionalce bili državni prvaki vse do leta 2006 in s tem tudi ekipni državni prvaki.
Od 2006 leta klub zabrede v krizo, katera se ga drži vse do leta 2011, ko trenersko vlogo prevzame Rašić, ki z sistemskim delom že počasi žanje plodove sistematičnega dela z bokserji. Tako smo leta 2012 že osvojili pet medalj. Edi Sejdinović je v kadetski konkurenci osvojil srebro (počen prst), Adrijan Pregl bron v kadetski konkurenci, Jani Labaš v mladinski konkurenci srebro, Anja Gorjup med članicami bron in Denis Lazar med člani prav tako bron. Dobili pa smo tudi novo vodstvo: Zlatko Žilarević predsednik, Marjan Augoštin podpredsednik, Borut Jagodič podpredsednik, Albinka Nagy sekretarka in Borut Kočić zunanji sodelavec za marketing.