Lep pozdrav Vojko,prosim zaupaj nam, kako se je vse skupaj začelo in kdo te je navdušil za borilne veščine ?
Pozdravljen, Milan. Za borilne veščine me je sprva navdušil oče, ki je bil predsednik rokoborskega kluba v Splitu. Trenirati sem začel nekje pri 13. letih, tradicionalni jiujitsu. Tam sta mi ljubezen do tega športa in njegovih različic vcepila trenerja Stane Preskar in Jože Ferenčak, ki sta me naučila tudi miselnosti poznavalcev borilnih veščin. Takrat sem tudi redno bral vzhodnjaške literature.
Vsakdo je imel nek športni vzor, kdo je bil to v tvojem primeru ?
Moj športni vzor je moj oče, ki je ob uspešni karieri v medicini dosegel še dobre rezultate v plavanju in rokoborbi. Iz sveta MMA bi morda najbolj izpostavil GSP-ja, predvsem zaradi svojega obnašanja v ringu in zunaj njega.
Kateri so tvoji največji športni uspehi ? (Kaj šteješ med svoje največje športne uspehe?)
V mladosti sem treniral več športov. Bil sem prvi strelec kadetske nogometne lige MNZ Celje v sezoni 2002/2003, skupaj s klubom KPK Korčula smo osvojili prvo mesto na mladinskem pokalu Hrvaške v vaterpolu. V jiujitsu sem osvojil 2.mesto na evropskem pokalu v Hanau, leta 2006.
Koliko let in katere borilne športe treniraš ?
Kot mladostnik sem precej treniral v Brežicah, obnogometu še jujitsu v klubu Katana Globoko približno 5 let ter tajski boks pri Rožletu Jazbinšku, kakšno leto. Po prihodu na fakulteto sem začel trenirati MMA v MMA klubu Ljubljana,kjer zadnjih 6 let občasno treniram, saj imam ob vseh službenih in drugih poslovno kariernih obveznostih manj časa za treninge.
Tvoj novi nastop bo pred domačim občinstvom, ali je to zate dodatna motivacija ?
Nastop pred domačim občinstvom je definitivno motivacija, lahko pa je tudi hendikep – sploh če izgubim. (smeh) Vsekakor pa me bo veselilo nastopati pred tolikšnim številom domačih gledalcev in dal bom vse od sebe, da ne bodo razočarani.
Ko sva se pred nekaj leti srečala si mi dejal, da ne misliš več nastopati. Kako to, da si se sedaj premislil?
Po nekaj letih neaktivnosti sem začel pogrešati borbe, ta žar priprav in rastoči adrenalin. Ko se je ponudila priložnost, sem jo brez oklevanja sprejel. Tudi zaradi izziva, ki mi jih v življenju ne manjka, a težko rečem ne. (smeh) Z veseljem se bom pripravil na borbo, že med pripravami uživam!
Ob tem bi rad enkrat preizkusil, kako je nastopati v tako veliki organizaciji ter pred tolikšnim občinstvom.
Kako si prišel do sodelovanja z WFC?
Z gospodom Mahičem sva se pred leti dogovarjala za nastop, a je bil takrat dogodek najprej prestavljen, nato pa je spet prišlo nekaj vmes. Ko mi je sedaj omenil možnost, da to sedaj vendarle izpeljeva, kot rečeno, nisem omahoval.
Kako potekajo tvoji treningi in priprave na nastop?
S pripravami šele dobro začenjam, potrudil pa se bom, da bom zadnjih šest tednov pred nastopom treniral res kolikor se da. Nekajkrat na teden spariramo v klubu MMA Ljubljana, občasno pa naredim tudi trening moči in kondicije v 4P fitnesu. Kako na začetku sem in v kakšnem stanju, priča dejstvo, da z menoj v 4P občasno trenirata in me brez težav spremljata pravnik-rekonvalescent in designer-žurer. (smeh)
Si tudi uspešen manager, kako usklajuješ tudi čas za priprave?
Dan ima 24 ur in če se dobro organiziraš, se najdeta ura ali dve za trening. Poskušam opraviti vse drugo potrebno do 19. ure, in če mi uspe, gre. Res pa je, da sem v teh tednih pred novim letom manj dosleden, tako da računam na svojo novo novoletno zaobljubo in zgled vseh tistih, ki se jim bo uspelo držati svojih zaobljub. Verjamem, da se bralci že muzajo, če se le spomnijo vseh svojih – a je dejstvo, da imam borbo na srečo februarja, do takrat pa kakšna dieta ali zaobljuba še zna zdržat, tako da nisem še izgubil vsega upanja. (smeh)
Kje in s kom se pripravljaš?
V klubu MMA Ljubljana, pod nadzorom Gregorja Pongraca in Bojana Kosednarja. Največ spariram z Anžetom Novakom.
Če se ne bi ukvarjal z MMA, s katerim športom bi se ukvarjal?
Preizkusil sem različne športe, tudi tekmoval sem v nogometu, atletiki, plavanju, vaterpolu, borilnih veščinah. Vendar mi je MMA najbolj kompleten in kompleksen šport, kjer mora biti borec najbolj well-rounded, vsestranski. Imeti mora moč, hitrost, vzdržljivost, gibljivost. Poznati mora osnove – no, milo rečeno, »osnove« – borbe stoje, rokoborbe in borbe na tleh, na parterju. Močan mora biti tudi mentalno. Predvsem to zadnje, tj. ni floskula, ko pravijo, da je vse ali vsaj skoraj vse v glavi. Tudi zato je MMA moj najljubši šport.
Kakšen je po tvojem mnenju recept za uspešnega borca ?
Dobra gibalna osnova – za kar je pomembno, da začneže kot otrok razvijat motoriko –,in VELIKO trdega dela. Razvijati je treba specifičen občutek za prostor, moč, vzdržljivost … in tehniko. Primer je naš najboljši borec Uroš Jurišič, ki že 10 let trenira vsak dan. Dober primer je tudi Lemmy Krušič, ki nenehno trenira in se izboljšuje, vsako borbo je boljši.
Kateri je tvoj športni oziroma življenjski moto?
»Če hočeš biti najboljši, ni treba vsako tekmo zmagati. Moraš pa »it« v vsaki tekmi na zmago.«
Torej dati vse od sebe, da se nenehno izboljšuješ, na vseh področjih. Ne samo športnem.
Kaj misliš o domači sceni borilnega športa?
Imamo nekaj perspektivnih borcev v MMA. Smo dovolj pametni, da delamo z glavo, a hkrati dovolj »balkanci«, da se ne predamo in vztrajamo. To se kaže npr. v judu, kjer imamo dobre rezultate. Mislim, da bomo imeli v kratkem tudi v MMA kar nekaj odmevnih borcev.
Ali imajo borilni športi po tvojem mnenju prihodnost v Sloveniji?
Da. V judu, boksu in tajskem boksu imamo že leta odlične tekmovalce, ki žanjejo uspehe tudi na mednarodnem področju. Sedaj je prišel čas tudi za MMA.
Se kdaj znajdeš pred oviro, ko bi najraje odnehal?
Pogosto se znajdem pred oviro. Verjetno je to usoda vsakogar, ki napreduje, oziroma že vsakogar, ki dela. (smeh) Vendar si rečem, da ni ovir, so samo rešitve. Samo možnosti, kaj narediti, da prideš do cilja. In to je po raziskavah glavna značilnost dobrih managerjev: hitro reševanje kriznih situacij. Tudi sicer, kot je trdil žal pokojni Stephen Hawking, je inteligenca zmožnost prilagajanja na spremembe. Zelo mi je všeč tista: vsi so vedeli, da se ne da, potem pa je prišel Tisti, ki tega ni vedel, in uspelo mu je. Vsaka ovira je nova možnost, da sem v svojem mikrokozmosu jaz Ta, ki mu bo uspelo, čeprav na začetku morda ni videti, da je to mogoče.
Ali nam lahko zaupaš, kaj počneš v prostem času?
Imam zelo malo prostega časa, ponavadi berem kaj za službo/faks. Ali pa grem na kakšen izlet v naravo, vendar poredko. Vsekakor preredko …
Kako bi opisal sebe v treh besedah?
Vztrajen, energičen, pozitiven. Prijatelji pravijo tudi, da zelo odprt, lojalen in dobrosrčen. In ne bom ugovarjal. (smeh)
Če se sedaj ozreš na svojo prehojeno pot, ali bi, če bi imel možnost, kar koli menjal ali storil drugače?
Če je vprašanje glede poklicne in športne poti, se ne bi odločil nič drugače. Sicer pa seveda, ljudje z leti zorimo, se učimo in spreminjamo. Tako da verjetno bi. Me je pa vsaka napaka nekaj naučila in tudi okrepila.
Katera od tvojih borb se ti je zaradi takega ali drugačnega razloga še posebej vtisnila v spomin?
Morda najbolj borba proti Andreju Kozarju, ko sem delal začetniške napake in izgubil na hitro z submissionom. To je ena tistih šol, o katerih sem govoril prej. (smeh)
Kaj lahko svetuješ mladim,ki bi se želeli ukvarjati z borilnimi veščinami, pa ne vedo, kako začeti?
Naj ne razmišljajo preveč. Naj začnejo s treningi čim prej, saj so borilne veščine odličen način za krepljenje tako motorike kot tudi psihe. Ter naj morebitno agresijo pustijo v telovadnici, naj znanja ne kažejo na ulici – to je za slabiče.
Sporočilo našim bralcem?
Ultimativno moč pokaže vsaka oseba takrat, ko premaga ne druge, temveč sebe: svoje slabosti, svoje meje in svoje čustvene vzgibe, predvsem take, ki bi se kazali v agresiji do drugih. Tega res ne maram, saj ustvarjajo taki »agresivci« v družbi predsodke in mečejo slabo luč na vse nas, ki imamo radi borilne športe kot športe, ki žlahtnijo telo in duha. Zato apeliram na vse, da športa ne izkoriščajo za tisto, za kar ni namenjen. Beseda in argument naj bosta orožje, zanju pa potrebujemo harmonijo notranjega in zunanjega jaza. Boljšega načina za doseganje njune simbioze kot s športom, pa po mojem trdnem prepričanju, ni.
Hvala za razgovor!
Hvala vam, bilo mi je v zadovoljstvo!
Milan Krušič