V našem novem razgovoru vam predstavljamo človeka ,ki piše velik del zgodovine borilnih veščin v Sloveniji ,vedno nasmejan, vedno pozitiven ter predvsem velik človek dobrega srca .Za vas Dario Grilanc !
Lep pozdrav Dario se nam lahko predstaviš prosim ?
Sem Dario Grilanc, rojen v Trstu, kjer sem se tudi šolal in kjer delam. Živim na Krasu.
Kako in kdaj si prišel v stik z borilnimi veščinami ?
Kot otrok sem gledal filme Brucea Leeja. Leta 1985, po ogledu filma Karate Kid, sem staršem izrazil željo, da bi treniral borilne veščine. Takrat ni bilo toliko borilnih veščin na izbiro pri nas kot danes. V Trstu sem imel možnost trenirat Kung fu, karate ali judo. Želel sem si trenirat Kung fu, ampak zaradi urnikov in oddaljenosti telovadnice ter zarad tega, ker so v tistem klubu trenirali zlasti ekstremno desničarsko usmerjeni ljudje, so se starši odločili, da bi bilo boljše, da treniram Karate v nekem drugem klubu.
To borilno veščino sem treniral do plavega pasu, potem pa sem prenehal, ker je bilo po mojem premalo kontakta. Rabil sem nekaj več. Poleti leta 1992 sem srečal človeka, ki je postal moj trener muaythaija in sem se tudi prvič poskusil v tej borilni veščini. Od takrat dalje sem v tajskem boksu.
Za treninge je bilo kar zahtevno, saj v Trstu takrat tajskega boksa ni treniral nihče, zato sem se z vlakom vozil v Ronke (Ronchi dei Legionari). Leto kasneje se je moj trener Alessio Steffè odločil, da preseli telovadnico v Trst, kjer sem treniral vse do leta 2003, ko sem se preselil v Slovenijo.
Si zamejski Slovenec, nam lahko poveš razliko v treningih ter pripravah tukaj ter v Italiji?
Sem predmejski Slovenec, sem živel pred mejo. Stvar zornega kota, ne? 😉
V Italiji fantje trenirajo tako kot pri nas, tako da ni bistvene razlike glede na državo. Razlika v treningih je vidna iz telovadnice do telovadnice. Bolj se pozna razlika v treninigih specifično, od kluba do kluba, generalno gledano težko opredeliš. Dobro poznam Furlanijo Julijsko krajino, Veneto skratka dogajanje v severni Italiji. Načeloma je tako, da je zelo od visno od več faktorjev, kot povsod. Je pa tudi tako, da je Italija 30 x večja od Slovenije po številu prebivalstva in je v odstotkih tudi velio več dogajanja na tem športnem področju in ker je to Italija, je tudi veliko več zvez in temu primerne zmede. So pa ljudje, ki so resni, konstantni, zanesljivi, taki imajo tudi uspehe in sebi podobne ljudi v telovadnici. S takimi sodelujem, ker smo si podobni.
Si mentor ter trener mnogih uspešnih borcev. Kje jemlješ prepotrebno energijo, da se poleg redne službe posvečaš tudi temu ?
Gonilna sila je nedvomno odnos, ki ga imamo s fanti, ki trenirajo pri meni. Smo dobra ekipa, dobro se razumemo in delamo in so tudi zaradi tega rezultati vidni. Ti pa še pripomorejo, da grem na trening še z večjim veseljem. Po več kot 20-ih letih bi se človek lahko že naveličal. No, pri meni je to ravno nasprotno.
Da pa vse štima, moram tudi izpostaviti dejstvo, da imam podporo doma na celi črti, tako da je tudi hvala moji ženi Barbari in njeni potrpežljivosti, če mi vse to uspeva.
Sedaj se nam kmalu obeta tudi prireditev Latisana Cup v Vidmu (Udine), kjer sodeluješ kot eden izmed organizatorjev tega projekta. Nam lahko zaupaš kaj več o tem?
Letos je šesto leto, ko se organizira Latisana Cup. Ta projekt je bil do sedaj namenjen lahkim disciplinam, kot so light contact, semi contact in kick light. Lani je v lahkih disciplinah tekmovalo več kot 300 borcev. Letos so se organizatorji odločili, da bodo vključili še MMA light in trde discipline Sandà, K1 in muaythai in prišli smo v igro mi.
Organizatorji so nas kontaktirali in nam prepustili organizacijo ring disciplin. Tako sva se z Alanom Saitto iz kluba NKT Udine odločila, da speljeva borbe v okviru Arena Alpe Adria, ki sva jo ustanovila midva.
Kjer koli zasledimo našo ikono borilnih veščin, Mirana Fabjana, vemo, da tudi ti nisi daleč. Kako in kdaj sta začela vajino uspešno sodelovanje ?
Ko sem se preselil v Slovenijo, sem kmalu zatem razpisal tečaj tajskega boksa v Komnu. Po približno letu dni delovanja je Matjaž Kos pripeljal prijatelja iz Branika. Bil je devetnajstletni fant, rastič, kot rečejo Kraševci, nosil je raste, s tistim ta pravim temperamentom in malonič discipline. Še danes se spomnim prvega stika in prvih besed.
Se rokujeva in mi Miran reče:
»Žijo, jst sm Boss«
in jaz njemu: »Aha, ma ne tle, tle sm jst the Boss«
in vsi v smeh.
Miran Fabjan je v domačem kraju in širši okolici znan pod vzdevkom Boss. (hahahaha)
Po približno leto dni treningov sta se Miran in Matjaž odločila, da bi šla trenirat v italijansko Gorico. Tja sta hodila 2 leti in želenih rezultatov Miran ni imel, zato sta se vrnila k meni. Od takrat naprej nepretrgoma, uspešno in trdno sodelujemo.
Sodeluješ ter si mentor mnogim mladim borcem med drugim tudi bratoma Juretu in Gregi Smole. Bi koga od mladih rad še posebej izpostavil ?
Kar se tiče Grege in Jureta, lahko samo rečem, da res ogromno dajeta temu športu. Vse podrejata temu, res kapo dol in zaradi tega je njihov napredek tudi viden. Pri Gregi zlasti po evropskem prvenstvu v Bilbau, ko je za tem potegnil ven tistega celovitega fajterja iz sebe in z odlično borbo zmagal Bilića na FFC v Poreču.
Edini način, da dosežeš rezultate, je ta, da ta šport postane tvoje življenje in ne samo njegov del.
V naši telovadnici pripravljamo fante v dobre borce, nekateri so resnično talentirani. Mislim, da če bodo trdo in konstantno delali dalje, bomo v javnosti kmalu slišali njihova imena. Silim ne nikogar. Spodbujam pa.
Kaj počneš v trenutkih tvojega prostega časa oziroma imaš kakšen hobi?
Prosti čas preživiva skupaj z ženo. Glede kakih drugih hobijev pa je tako: s tem športom in delom s fanti, tekmovanji, organizacijo tekmovanj, izobraževanji itd. postaneš dobesedno odvisen, tako da ti ne preostane nič časa za kak drug šport ali hobi. Ali počneš eno stvar in to dobro ali pa jih počneš veliko, ampak povprečno, tako da sta zame muaythai/K1 in nič drugega.
Potoval si po skoraj celem svetu ter doživel mnogo lepega. Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto iz tvojih potovanj?
Prva, ki mi pride na misel je, ko so mi Miran Fabjan, Peter Pupovac in Đevad Poturak podarili torto za rojstni dan, ko smo bili v Kazanu na turnirju. To je res lepo, če že ne moreš praznovati rojstnega dneva doma, imaš kolege, ki pomislijo na vzdušje.
Si član Yaksha Combat Teama. Nam lahko kaj več poveš o klubu?
Sem član in predsednik YCT.
S treningi smo začeli leta 2003, klub pa smo ustanovili leta 2009. Treniramo K1, muaythai in muayboran. Klub šteje 25 rednih članov. Tu trenirajo fantje, ki so dosegli dobre rezultate v Sloveniji in v tujini. Ponosen sem, ker so v našem klubu fantje dosegli mesta državnega in evropskega prvaka v kickboxingu (K1) in muaythai-ju.
Zame je zelo pomembno, kakšno je vzdušje v klubu in med člani. Mislim, da je ta šport zelo koristen za t. i. »problematično« mladino. Danes v šolah radi opredeljujejo drugačne s hiperaktivci, pa da ne morejo z njimi delati itd. Zato je tudi naš klub tako nastavljen – »drugačni« se tu počutijo povsem kul. Ko spremljam treninge, sem zadovoljen, da potekajo pri nas sproščeno, ni prisotno neko bolno rivalstvo med člani. Fantje so skulirani in ravno prav zagrizeni med treningi. Se motivirajo in podpirajo, da čim več trenirajo, se izboljšujejo. Med njimi je pozitivno rivalstvo, tako da med sparingi ne prihaja do zamer ali slabe krvi. Največ, kar je, je nor smeh in zafrkancija in potem dolge debate po treningih, »kako je uni udaril in kako bi moral ta un ta drugi udarit« itd. Kar je pozitivno in naravno, če delaš nekaj, kar ti je v veselje.
Dejstvo je, da so prav sparingi in t.i. »batine«, moment, ki fante-borce še bolj združi, poveže.
Boris Bizjak iz Vogrskega je moja desna roka. Boris vodi skupinske treninge in treninge za začetnike, medtem ko delam individualno z Miranom, Grego in Juretom ali s fanti, ki se pripravljajo na debitantski nastop. V Borisa imam popolno zaupanje. On izhaja iz vrst juda in boksa.
Moram našteti ta najbolj predane fante, pravzaprav hočem, ker so totalne face: Tim, Tilen, Andrej, Marko, Jernej, Matjaž, Matej in David. Ti so stalna ekipa in so zgled ter navdih za začetnike. K nam hodi tudi moj letnik, 40 let star Sebastjan. On hodi na rekreacijo in mu je všeč vzdušje. Mis mo pa vsi napetih ušes, ker je Sebo kralj med izdelovalci motorjev po naročilu in nas seznanja, kako se izdela trike – trikolesnike, npr., kaj hočejo imet Nemci itd. Vsak od teh fantov je alfa in omega na nekem področju. Eni še študirajo, drugi delajo itd. Življenje pač. Imamo tudi 15-letnika Uroša, ki vneto trenira. Med najmlajšimi pa sta tu Dima in Ivan – Miranova sinova, ki jih občasno pripelje vohat švic.
Nedolgo tega smo te imeli priložnost videti tudi v vlogi sodnika. Te lahko pričakujemo v tej vlogi tudi v bodoče?
Nedvomno. Uživam v vlogi sodnika.
Sodnikova vloga v ringu je zelo pomembna. Od njega je odvisen potek borbe, koliko dovoli klincha in t.i. umazanih udarcev in največkrat je prav sodnik tisti, ki spektakularno borbo lahko pokvari s slabim sojenjem, kot npr. če bi pri sojenju v tajskem boksu puščal pasivni klinch.
Kje se vidiš čez 15 let, še v borilnih veščinah ali se boš posvetil drugim stvarem?
Zaenkrat lahko rečem, da se še vedno vidim v tej sceni – treningi, borbe pa kak upgrade
Tvoj življenski moto je ?
Živi in pusti živeti.
Sporočilo našim bralcem ?
Sporočam vsem bralcem, naj podpirajo Fight Madness, ker resnično dela s strastjo do vseh borilnih športov. Fight Madness je vedno prisoten na velikih in majhnih borilnih dogodkih, ne glede na nivo borcev, ker lastnik tega portala točno ve, da so prav amaterji tisti, ki bodo v bodoče postali zvezde in so prav oni tisti, ki rabijo največjo podporo in to zdaj.
Hvala lastniku Fight Madness-a Milanu Krušiču.
