Lep pozdrav Mirko ali se lahko predstaviš našim bralcem?
Zdravo bralci, dame in gospodje, tovariši in tovarišice, moje ime je Mirko, z dekretom Marije Terezije pa so mi, oz. mojemu nadpradedku, pred slabimi 300 leti pripeli še priimek Vorkapić. V življenjski videoteki me lahko najdete v različnih vlogah, od radijskega voditelja in novinarja, podiplomskega študenta, yo-yo rimarja, aktivista, vendar je jasno tista prednostna, borec v tajskem boksu in K1.
Kako in kje si prišel prvič v stik z borilnimi veščinami?
Za borilne veščine me je navdušil neki temni brkati moški, pri katerem sem živel in za katerega sem, nekaj mesecev po tem, ko sem že boksal v njegove dlani, izvedel, da je moj »tata« Iztok. Z njim sem si ogledoval videokasete dvobojev iz Nizozemske in Las Vegasa, kjer je nek temnopolti mojster tolčkanja … em, Tajson, ja Majk Tajson, podiral velikane kot drevesa rušijo korporacije v amzonskem gozdu. Potem pa je bil tu še nek mišičnjak, Jean Claude van Damme, bojda sedaj nek lik, ki imenuje komisarje EU. Skratka, ta tip v resnici ni bil nek pretepač, je pa delal take špage, pfff, sploh ne veste. No, pri petih letih sem prvič odšel na trening, pisal se je december iluminiranega prelomnega leta 1991, v novomeškem karate klubu pa je kickboxing poučeval moj prvi uradni trener Šemso Šehić. V letu 1996 so se vezi s starim klubom pretrgale in nastal je prvi klub tajskega boksa v Sloveniji, Scorpion. Prvi trening je potekal 1. Septembra 1996, prisotni: Iztok Vorkapić, Gašper Cajner, Sebastjan Lazar, Martin Kastelic in Mirko Vorkapić. Recite nam kar pionirji veščine na Slovenskem, meni pa edini še živeči aktivni veteran.
Tvoji cilji v nadaljevanju kariere?
Trenutno me zanima samo in izključno evropsko prvenstvo, ki se bo odvijalo konec meseca v poljskem Krakovu. Imam dva cilja, A in B. A: naslov evropskega prvaka v najbolj obljudeni kategoriji do 71kg in cilj B: v primeru, da mi to ne uspe, me bodo odnesli iz ringa. »Come back with your shield or on it,« je dejala kraljica Gorgo Leonidasu, ko se je odpravljal proti Termopilam. Čas za samopomilovanje in empatijo je mimo. 14 let v ringu, 4 evropska prvenstva, 4 porazi v četrtfinalu, dovolj je. Ne gre samo neupsehe v športnem smislu, gre za stotine in tisoče evrov, ki jih je vložila moja družina, pa tudi sam, za odhode na velika tekmovanja, kjer, kot že rečeno, je nekajkrat malo manjkalo do uspeha in odličja. Moram izstaviti račun, skrajni čas je, že zdavnaj je bil.
Kje treniraš in kako poteka tvoj dan ,ko se pripravljaš na boje?
3 mesece sem se pripravljal s kondicijskim trenerjem Luko Pekoljem. Od 10. Avgusta pa sem presedlal nazaj v gym, kjer se poskušam izmučiti do smrti v tej finalni fazi treninga pred tekmovanjem. V prihajajočem tednu bi morali opraviti skupne reprezentančne priprave, vendar ne vem, če nam bo to tokrat uspelo, kajti sredstva, ki jih je od nadležnih organov dobila Zveza, so mizerna. Več ali manj smo, kot v starih dobrih časih, prepuščeni sami sebi pri zbiranju dinarjev za odhod na prvenstvo. Ob tej priložnosti bi rad omenil še ostale reprezentante: Hamza Sivro, Robert Grgurić, Robert Kuzma, Martin Kobetič in Aleksander Bedrač. Sedaj sledijo sparingi, zbijanje zadnjih kilogramov in odhod ekspedicije 21.9.
Kje se vidiš v prihodnosti še vedno v športu ali pa se boš posvetil drugim stvarem?
Za dotične je dobro, da ostanem še nekaj časa aktivno v športu, ker ko ga zapustim, se bodo stvari začele spreminjati, in ne govorim o športu. Sledim svojemu cilju, od petega leta starosti, in dokler ga ne izpolnim, bom ostal tukaj, med štirimi vogali. Kasneje bom ring razstavil in povečal dimenzije borišča.
Tvoja najtežja borba v tvoji karieri do sedaj?
Bilo je nekaj težkih. Verjetno pa mi je najbolj ostala v spominu borba s svetovnega prvenstva leta 2003, ko sem kot 16 letnik nastopil na članskem svetovnem prvenstvu in izgubil proti portugalskemu reprezentantu. Od druge runde dalje sem bil do konca izčrpan, saj je starejši nasprotnik izkoristil prednost v fizični moči in me prerival po ringu. Ostal sem na nogah, a izgubil po točkah. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi po borbi. Gotovo pa najtežja borba prihaja na letošnjem evropskem prvenstvu, ne pričakujem nič manj od tega.
Tvoji občutki ob prvi zmagi in kje je bila?
Tega seveda ne bom nikoli pozabil. Zgodilo se je 21.12.2000 v Senovem na drugem krogu prvega državnega prvenstva v tajskem boksu. Nasprotnik Dario Savić (18 let, 61.5kg), jaz (14 let, 54kg). Prvi dvoboj, prva zmaga. V bistvu sva se zaradi ničevne konkurence ob začetkih tega športa pri nas borila trikrat zapored. V drugo je zmagal Dario, v tretje pa ponovno jaz.
Katera borba ti je ostala najbolj v spominu?
Poleg prve, zmage proti priznanim borcem. V Novi Gorici leta 2006 proti Shemsi Beqiriju, V Ljubljani istega leta proti Denisu Schneidmillerju, Aprila 2013 v Novem mestu proti Longhernu Superpro Samui-ju ter novembra 2013 proti It’s Showtime prvaku Chrisu Ngimbiju, kar je bila hkrati tudi največja zmaga v karieri do sedaj.
Vsak borec ima nekega vzornika ali športnika, ki ga navdušuje. Kdo so tvoji vzorniki?
Mike Tyson, Masato, Diego Maradona in igralec baseballa Fidel Castro.
Ali imaš že dogovorjen nov nastop in kje?
Kot že rečeno, evropsko prvenstvo IFMA na poljskem v Krakovu.
V svoji karieri si doživel veliko lepega, ali bi sedaj, če se ozreš nazaj, karkoli spremenil in se odločil drugače?
Zagotovo sem storil nekaj napak, vendar ne vem, če ima kakšen smisel ozirati se nazaj in razpredati kaj in kako bi moralo biti. Preteklosti, za razliko od politikov, ne morem spreminjati, lahko poskušam vplivati na tisto, kar pride. Z vsemi silami v prihodnost.
Poleg borilnih veščin se ukvarjaš tudi z glasbo nam lahko poveš kaj več tudi o tem?
Že nekaj časa imam posnet tretji album Mesto je mrtvo, vendar še ni izšel. Malce zaradi mojega udejstvovanja v športu, prekernega poskusa preživljanja z univerzitetno diplomo. Sicer pa imam v diskografiji dva rap albuma, Teorija Đorđe Kesić (2008) in Borec v meni (2011). V stiku s hiphop kulturo sem že od malih nog, 7 let sem bil star, ko sem dobil v roke Alienovo ploščo Leva scena in od takrat se od tega glasbe nisem ločil. Rad imam urbano kulturo, kritičen stav, pankerski odnos in globino soula, jazza in funka, ki so geneza hiphoperskih ritmov.
Sporočilo prijateljem,podpornikom ter sponzorjem?
Sponzorjev pač ni, tudi zato, ker ne najemam PR-jev, da krancljajo o meni po medijih in ne pišem številnih statusov o tem kako treniram, ne kličem novinarjev in jim težim, naj naredijo z menoj intervju. Zato sem si verjetno sam kriv, da jih ni. Ampak point je, da to nima več stika z normalnostjo, novinarstvo je zožano na hiperprodukcijsko nekritično prepisovanje oglasnih sporočil, seveda ne samo v športu. Vse se je postavilo na glavo, ali pa sem jaz v stoji. No, sedaj, ko sem izpljuval žolč, se bom pa še zahvalil ljudem, ki mi stojijo ob strani. Hvala najprej družini in vsem prijateljem, ki me s provocirajo z dosedanjim neuspehom na amaterskih tekmovanjih, ker vedo, da sem najbolj trmast človek na tretjem kamnu od sonca in da bom tokrat naredil vse, da jih utišam.
Mirko hvala za intervju .
Hvala tebi Milan. Rock rock on!
