Ljubo Javoršek: Resnica je samo ena, Slovenija brez Balkana ne more! (intervju)

Ljubo Javoršek: Resnica je samo ena, Slovenija brez Balkana ne more! (intervju)
Ljubiteljem karateja Ljuba Javorška ni potrebno posebej predstavljati. Mojster karateja iz Maribora (7. dan) je v svoji karieri osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Začel je kot telovadec, nato našel svojo ljubezen v karateju in ji ostal zvest celotno življenje. Kot trener je in še vedno uspešno deluje v praktično vseh starostnih selekcijah, bil je selektor državne reprezentance, pred slabim letom pa je skupaj s prijatelji iz nekoč skupne republike ustanovil Balkansko karate unijo. Uspelo mu je popraviti to, kar je politika uničila. Ponovno je združil balkanske države in se podpisal pod organizacijo 1. balkanskega prvenstva, ki je minuli vikend potekalo v Podlehniku.
Danes 62-letni Javoršek se tu ne ustavlja. Njegove vizije so usmerjene daleč v prihodnost, hkrati pa je vedno znova pripravljen na nove izzive. Človek, ki nima dlake na jeziku, je za našo spletno stran spregovoril o karateju na Balkanu, o slovenski karate organizaciji, o svetovni karate organizaciji in tudi o prihodnosti tega športa.
Ko po nekaj nočeh potegnete črto pod dogajanje v minulem vikendu, kakšni so vaši vtisi?
Vtisi so enostavni. Vse neprespane noči so obrodile sadove. Postavili smo kriterije tako sebi kot tudi vsem drugim, kako naj tovrstna tekmovanja izgledajo.
Podpisali ste se že pod mnogo projektov, a ta je zagotovo en večjih in bolj uspešnejših. Kako je sploh prišlo do ideje in ali ste vedeli, v kaj se spuščate. Dejstvo, da je vojna na Balkanu pustila neke posledice najbrž ni zanemarljivo in ko čustva na tekmovanjih dosežejo vrhunec, se lahko zgodi tudi kaj, česar si nihče ne želi.
Od vojne je sicer nekaj časa že minilo, ampak resnica je samo ena; mi ne moremo brez Balkana! Mi ne moremo brez jugo-nostalgije, pa čeprav se so med vojno dogajale resnično hude stvari. Ampak v vsaki vojni je temu tako. Ostale so korenine, ostali so spomini, katere bomo prenašali na mlajše generacije. Če gledamo gospodarsko, če gledamo  politično, če gledamo kulturno, če gledamo športno, Slovenija ne more brez Balkana. Pa če je to dobro ali slabo, to je dejstvo. Vse skupaj se odvija tako, da se vračamo h koreninam in sam mislim, da je to prav. Sam pri organizaciji nikoli nisem razmišljal, da se spuščam v nekaj nemogočega. Res je, da bi se lahko zgodile tudi kakšne nepredvidljive stvari, ampak, če bi bil takšen pesimist, se pa v to zagotovo ne bi spuščal. Mi, ki smo to Balkansko Karate Unijo (BKU) ustanovili, smo prijatelji že iz tekmovalnih dni. Na pripravah, treningih in tekmovanjih smo skupaj preživeli ure, dneve in leta. Tako je tu le ostala neka vez in mislim, da je to prava stvar, kar je ta dogodek na koncu tudi pokazal, kaj je resnica.
Če je politika ljudi in države razdružila, pa je vam uspelo, da ste le-te ponovno združili. Med mladimi so se sklepala nova poznanstva in prijateljstva, vse pa je potekalo v izjemno pozitivnem ozračju.

Povejte mi, kje vidite Balkansko prvenstvo čez 5 ali 10 let? Po prvem tovrstnem tekmovanju se namreč zdi, da bi ta turnir lahko postal eden večjih in močnejših v Evropi!
To bo najboljša unija na svetu! Če bomo nadaljevali po poti, ki smo si jo z Dušanom Dačićem in Mirsadom Fejzićem začrtali, v to ne dvomim.
Za prihodnje leto se že govori, da bo to prvenstvo v Sarajevu. Najbrž je prezgodaj za kakršne koli napovedi, pa vendar,  kaj pričakujete od tekmovanja, ki se napoveduje za prihodnje leto?
Tako je, to je že odločeno. Naslednje balkansko prvenstvo se seli v Sarajevo! To bo tekmovanje, ki bo nabito s še večjimi emocijami in mislim, da se bo Bosna in Hercegovina za ta dogodek zelo potrudila.  Prepričan sem, da bodo poskušali turnir organizirati še bolje od nas. Povem lahko, da mi je predsednik njihove zveze sicer dejal, da smo sicer mi postavili tako visoke kriterije, da jih je že strah, da temu na ta način ne bodo kos, pa vendar, sam mislim, da si vedno lahko boljši. Če v katah in v karate tehniki iščemo perfekcionizem, moramo to iskati tudi v organizaciji dogodkov.
Ko ste minuli vikend gledali mlade iz skoraj vseh republik bivše skupne države, ali se vam je za trenutek pred očmi zavrtel kak film iz vaše preteklosti, ko ste vi bili v letih teh mladih tekmovalcev in ste prav tako nastopali na podobnih tekmovanjih. Mogoče kakšna anekdota?
Teh dogodkov je bilo ogromno. Enkrat se mi je zgodilo, da sem na turnirju republik, ki je potekal na 29. november, moral domov odpotovati samo v kimonu, ker je ostala oprema nekako »izginila«, velikokrat sem ostal brez copat,… Ampak to so danes eni zelo prijetni spomini, pa čeprav v tistem momentu vse skupaj ni bilo ravno prijetno (smeh). Da pa bi povedal še kakšno drugo zgodbo, pa bi potrebovali malo več časa. Teh je toliko, da bi samo eno, težko izpostavil, tako da »nema što nema«.
Da pa vse le ni bilo v najboljšem stanju, pa nam pove podatek, da se je tekmovanja udeležilo malo število slovenskih klubov. Čemu pripisujete ta razlog?
To me niti ne preseneča. Gre za enostavno dejstvo, da pač ne rad govorim o naši krovni karate zvezi, ki očitno dela neko tajno načrtno diskriminacijo do ostalih zvez in klubov, kar je zelo zrelo za kazenski pregon. Jaz se ne ubadam s Karate zvezo Slovenije, jaz se ne ubadam z nobeno drugo zveza. Mi smo zveza IKU, če govorimo globalno, o svetovni karate zvezi. Zdaj smo ustanovili še Balkansko karate unijo in bistvo te unije je, da lahko na tem našem teritoriju, s sorazmerno cenovno ugodnimi potovanji, združimo in naredimo najboljši svetovni karate. Če zberemo nosilce medalj držav, ki sodelujejo na evropskih in svetovnih prvenstvih, če to seštejemo skupaj, smo kot bivša Jugoslavija najuspešnejša nacija na svetu.
Glede slovenstva pa toliko; vsi govorijo, kako to ni dobro, kako ono ni dobro, ampak noben za to nič ne ukrene. Sam nimam več energije, da bi se spopadal z nekimi političnimi vplivi in z nekim lobiranjem. Pred dobrim desetletjem sem se podal na svojo pot, takrat smo ustanovili WKSA zvezo, ki je danes že prerasla v svetovno karate organizacijo in v balkansko organizacijo. Dela pa imamo veliko. Tekmovali bomo povsod, kamor nas bodo povabili. Tako bomo tudi mi še naprej vabili prav vse, ki se ukvarjajo s karatejem. Mi smo odprti, ne glede na stil, zvezo ali pripadnost. In ko bodo naši tekmovalci zmagovali v vseh zvezah, bomo vedeli, da smo najboljši.

Zdi se, da ima skoraj vsak klub svojo zvezo, posebna zgodba pa je tudi karate zveza Slovenije. Kaj se sploh dogaja na teh vodstvenih položajih?
Problem je v zakonu, ki je zelo ohlapen. Ta določa, da lahko vsak, ki je polnoleten in ima določeno število članov, že ustanovi klub. In to je tako, da institucije, ki bi za to morale skrbeti, sploh ne preverjajo, če imajo ljudje, ki ustanavljajo te klube sploh reference za to. Sicer je res, da je te zadeve težko preverjati in bi to pomenilo ogromno dela za državo, pa vendar bi se ene reči morale urediti, tako da ne bi vsak, ki ima pet minut časa, že ustanavljal svoj klub. Tako pa imamo neke kvazi strokovnjake in kvazi tekmovalce. Problematika karateja je ravno v tem, da imamo preveč klubov. Bojim se, da je trenutno več klubov kot pa je mladine, ki se ukvarja s karatejem. Če sem malo sarkastičen, imamo več dobitnikov medalj kot pa mladih, ki trenirajo. Tudi stilov je že veliko več kot pa mladih. Zame je pomembno samo to; karate je lahko samo en – ali je dober ali pa je slab.
Ker veljate za človeka brez dlake ne jeziku, ste najbrž veliki trn v peti vsem tem gospodom prav vi. Zakaj proti vam gojijo neke zamere, hkrati pa s tem uničujejo razvoj mladih karateistov? Slišal sem namreč, da nekateri klubi svojim tekmovalcem sploh ne pustijo na tekme, če ste pri organizaciji le-teh prisotni vi?
S tem vprašanjem sem se ubadal kar nekaj let, ampak sem se zdaj nehal. Jaz govorim in delam, kar želim. Bil sem tekmovalec, sem trener in danes opravljam še v vlogo predsednika. Je pa res, da moj temperament velikokrat zapira vrata. Sem človek, ki ničesar ne prepušča naključjem. Nikoli ničesar ne prelagam na jutri. To, kar je potrebno storiti, je potrebno storiti zdaj, ker je lahko jutri že prepozno. Čas gre prehitro in zato v državi izgubljamo fantastične mlade generacije. Odlične športnike smo že izgubili, samo zaradi ljudi, ki nimajo veze s športniki . Da, verjamem, da sem mnogim trn v peti, ker si te reči upam povedati na glas. Če sem bil trn v peti že pred leti, ko sem kot selektor reprezentanco Slovenije odpeljal na svetovno prvenstvo v Malezijo, tja pa smo šli v oblekah, če se malo pošalim, bili smo večji manekeni od Italijanov in Francozov, pa da je to bil problem! Nihče ni rekel, da je to bilo dobro, to je bil problem!
Kaj se bi torej moralo spremeniti, da bi zadeve končno postale bolj enotne in ne bi živeli v nekih sporih?
Zanimivo vprašanje! Enostavno bi bilo najboljše, če bi lahko eno veliko jamo izkopali, dali vse slabo noter in jo potem zakopali. Vprašanje pa je, kaj bi vzklilo. Stvar je takšna; zamere in kako jih rešit… Težko! Mi imamo mentaliteto Slovencev. Ve se, kakšni smo. Imamo najdražjo državo na svetu. Odgovorni, ki bi morali odgovarjat, si vse lepo podajajo iz roke v roko, nihče za svoja dejanja ni kaznovan in odraz politike je odraz gospodarstva. Odraz gospodarstva je pa odraz športa in zato smo tam, kjer smo.
Si predstavljate, da bi se nekoč lahko odvilo državno prvenstvo, na katerem bi sodelovali prav vsi klubi oz. vsaj večina, z vsemi svojimi člani? Da bi končno lahko dobili enega nespornega državnega prvaka. Je to sploh mogoče ali je to samo utopija?
To je utopija. V Sloveniji je to iluzija. To je bila moja borba praktično čez vso moje življenje; ena zveza oz. ena reprezentanca in en državni prvak! Ampak dajem pa možnost vsem zvezam, da delujejo po svoje. Nikogar ne bi odrezal. Ampak vse te zveze naj delujejo pod eno skupno krovno karate zveze, ki združuje vse karate stile. In iz tega se naj ustvari ena državna karate reprezentanca. Verjamem, da je v vseh zvezah nekdo dober in zato bi moral delovati trenerski in selektorski sistem. Zdaj pa je to obrnjeno tako, da to lahko primerjamo z nekim majhnim vrtičkarstvom, kjer je vsak sam s sabo zadosten in zadovoljen. Ampak ego ljudi, ki vodijo te zadeve, pač ne dopušča, da bi zraven prišel nekdo, ki je bolj sposoben. In to ni samo v karateju, ampak praktično v vseh sferah naše države.
V lanskem letu ste ustanovili oz. ste pristopili k  zvezi IKU. Kako je prišlo do sodelovanja in kakšen je domet te zveze?
Od Dušana Dačića sem prej elektronsko pošto. Vse skupaj je bilo zelo na kratko, v vsega treh stavkih. In nekako razmišljam, kaj in kako, ga kličem po telefonu, a se mi ne javi, nato pa se en teden pred sestankom v Italiji javi in pove, da bomo naredili to, kar karate rabi. Da bo osnovna naloga zveze to, da se poišče kvaliteta in razvoj karateja. Tako sem se znašel v Benetkah na ustanovnem sestanku, kjer se nas je dobilo več kot 20 predstavnikov evropskih držav ter predstavnika iz Brazilije in ZDA. Takrat  se je tudi formirala IKU zveza. Zdaj pa je ta zveza kar naenkrat prerasla tista prva pričakovanja in mislim, da postajamo zelo nevarni vsem ostalim zvezam.  Predvsem krovni WKF. Ampak nas zanima zgolj naše delo. Z drugimi se ne ukvarjamo.
Kam po kakovostnem rangu spada ta zveza?
Analiza tega je povsem enostavna. Naši tekmovalci tekmujejo v vseh zvezah. Tudi naši otroci, ki sam treniram, so tekmovali na velikem tekmovanju v Avstriji in to po WKF pravilih. S štirimi tekmovalci smo domov odnesli tri medalje! Torej je to nek pokazatelj, da delamo dobro.  Ampak, kaj mi želimo? Mi bomo iz vseh teh zvez vzeli vse tisto, kar je tam dobrega , kar pa ni dobro, bomo pa izločili. In skupek tega mora biti neka kvaliteta.
Na ušesa mi je prišlo, da se bi v prihodnjem letu lahko zgodilo, da bo evropsko prvenstvo v karateju gostil Maribor. Je že znanega kaj več?
Drži! Resnično smo se ponudili za organizatorje evropskega prvenstva. V maju odpotujemo na svetovno prvenstvo v Brazilijo in tam bom kot predsednik z vodilnimi iz zveze skušal doreči, če v Mariboru prvenstvo bo. Verjamem pa, da smo sposobni narediti, do sedaj najboljše evropsko prvenstvo!

Za konec še nekaj besed o prihodnosti. Kje vidite slovenski karate čez 10, 20 let?
Uf! Če mi bo zdravje še dolgo služilo in če bo okoli mene dober team, vidim slovenski karate zelo visoko.  Je pa res, da to ni odvisno samo od mojega znanja in moje vizije. Tu je kriza, ki je vedno večja, tu je treba graditi tako na treningih kot tudi na pripravah, dodati je treba še izobraževanja in seminarje. Vse to je en velik proces. Omeniti je treba še zdravstvene storitve, ki morajo iti v korak s športnikom. Tu je ogromno dejavnikov, ki bodo vplivali na razvoj karateja. In seveda je potrebno omeniti še starše, ki so največji sponzorji svojih otrok oz. naših učencev. Zato sem prej omenil, da bi zadeva lahko bila veliko boljša, če bi imeli eno zvezo in eno reprezentanco. Tako bi imeli veliko bazo, iz katere pa bi lahko črpali samo najboljše. Dokler tega ne bo, bo pa zadeva zagotovo težka.
Olimpijada in karate? Realnost ali samo neuslišana želja?
Karate ne bo nikoli olimpijska disciplina. Iz preprostega razloga, ker se svetovne karate zveze, zaradi lastnih interesov, nikoli ne bodo združile. WKF, ki slovi za največjo karate organizacijo, je razpadla. Imeli smo že veliko priložnosti, da bi karate lahko postal olimpijski šport, tudi za leto 2020, vendar od enajstih pogojev, WKF ni izpolnila niti enega pogaja, ob tem pa je zapravil kar 35 milijonov evrov denarja! Ob tem, da če bi njihovi tekmovalci končno dojeli, kaj počne ta organizacija, kako manipulira pri sodnikih, kako prireja pri medaljah, mislim, da bi WKF v trenutku izginil.
Še sklepna misel.
Karate je najbolj kompleksna športna panoga. To vam garantiram. Pa ne zato, ker se s tem ukvarjam sam, ampak zato, ker to, kar vsebuje karate, ne vsebuje noben šport. Vsem športnim panogam smo lahko v pomoč kot dopolnilo. Pa naj gre za resen trening ali pa zgolj za rekreacijo.

10260402_10203316916142608_300335885_o
Foto in intervju Vasja Šabeder

Share this post: