IZTOK VORKAPIĆ: Pionir športa iz železnih časov

 

Lep pozdrav g.Iztok… Vrniva se v preteklost … Kako in kdaj ste se srečali z borilnimi veščinami?
Pozdravljeni vsi obiskovalci Fight madnessa. Z borilnimi veščinami “koketiram” že od kar vem zase, od malih nog… Najprej čez otroške igre, nato pa skozi prve TV prenose legendarnih dvobojev CassiusClaya (Mohammeda Alija) v začetku 70-ih let, ko je skoraj ni bilo družine, ki ni vstajala ob treh zjutraj in bodrila takratnega junaka Alija, ki predstavljal simbol upora proti ameriški vojni v Vietnamu z odklonitvijo vpoklica v vojsko in izražanjem nestrinjanja glede prisotnosti ameriške vojske v Aziji. Kot 7-letni otrok se spominjam pogleda skozi okno ob 3h zjutraj, ko so gorele luči po stanovanjih sosednjih blokov … Kasneje sem z isto vnemo spremljali dvoboje naših takratnih velikanov športa, Marjana Beneša, Mate Parlova, bratov Tadije in Slobodana Kačarja. Skratka takrat so ti športniki, tako s svojim obnašanjem kot rezultati veljali za velike vzornike mladih. Šport je pomenil vsebinsko veliko več in vladal je bistveno drugačen odnos do življenja kot ga razvijamo danes. Šport je takrat prenašal pomembna družbena sporočila.

Kako bi opisali vaš športno pot v vlogi tekmovalca? Kakšne razmere so bile v borilnem svetu v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja?
Sam sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami pri l.1976, ko sem bil star 15 let. Najprej s klasičnim karatejem pri takratnemu odličnemu mojstru Šemsu Šehiću, človeku, ki je bil takrat eden pionirjev kontaktnega borilstva v celotni skupni državi. Zelo mlad je začel z uspešno tekmovalno kariero in vodenjem kluba, ki ga je odprl v Novem mestu. takraten nabor vadbe borilnih veščin je bil zelo skromen, poleg boksa, juda in rokoborbe je bilo to skoraj vse od borilstva. Ravno takrat je svet zajela evforija Bruce Leeja in njegovih legendarnih filmov, ki smo jih seveda redno obiskovali skorajda vsi mladi, kinodvorane so bile vedno razprodane, vstopnice so se prodajale celo za stojišča v kinodvorani. Seveda se je karate najbolj približal takratnemu navdušenju, zato sem se vpisal v omenjeni karate klub, kjer sem se naučil osnov te vzhodnjaške borilne veščine. Po enem letu treninga karateja, sem se odločil, seveda navdušen nad takratnimi aktualnimi boksarskimi legendami, vpisati v Boksarski klub Odred iz Dolenjskih Toplic. Klub je tvorila skupina entuziastov, ki smo vzelo skromnih razmerah predano, tovariško in kolegialno med seboj delili vse radosti in napore treningov ter tekmovanj. Boksarski klub je bil vpisan tudi v takratno Asociacijo Boksa Slovenije pod vodstvom g.Janeza Galeta, ki je kot edini menadžerv takratnih časih omogočal slovenskim borcem odhode v tujino in prve profesionalne dvoboje. Ne smemo pozabiti, da sam profesionalizem ni bil zaželen v takratni državi. Vse to nas je navduševalo do te mere, da smo vztrajali ter se udeleževali dvobojev pod njegovo taktirko … Spomnim se tudi prvega dvoboja, ki sem ga imel v Ljubljani kot 15-letnik proti enemu od Galetovih fantov, ki se je končal neodločeno. Kasneje je sledilo še nekaj amaterskih borb po Sloveniji. Po letu dni treningov sem se tako “ojačan” z ročnimi tehnikami vrnil h karateju , kjer se ravno začelo z izvajanjem takrat velefamoznega FULL CONTACTA. Pričela so se prva tekmovanja, kjer velja omeniti, da se je takratni Fullcontact dosti razlikoval od današnjega. Rokavice so bile polodprte (skoraj tako kot danes pri MMA), dovoljeni so bili prijemi in metanja, tekmovalci pa so nastopali brez čelad. Precej viteški časi discipline, ki je kasneje doživela modifikacijo ter uveljavitev “humanejših” pravil. Lahko bi trdil, da je bil takratni Full Contact neka vrsta uvoda v vse stand-up& mešane polnokontaktne borilne veščine. Tudi današnji MMA:)

13141110_721752607967614_1669641222_n

Dvoma o tekmovalni genezi ni, a vas je vseeno zaznamovalo pionirstvo. Pisalo se je leto 1996, ustanovljen je bil klub Scorpion in v dotrajano, neogrevano kletno telovadnico stare
šmihelske osnovne šole v Novem mestu je vstopil duh tajskega boksa. Kako ste pravzaprav
prišli v stik s tajskim boksom in kako se spominjate prvih treningov?
Leta 1996 sem zaželel narediti korak naprej. Slovenska borilna scena tistih časov je bila osredotočena na mehke oz. pol kontaktne borilne veščine. Imel sem občutek nepopolnosti oz. manjkajočega člena, vsega tistega, kar se je v naši neposredni bližini že več let dogajalo na področju polno kontaktnega borilstva. Takratno borilstvo oz. članstvo v obstoječih zvezah pod okriljem OKS, tega segmenta ni ponujalo, razen seveda v klasičnem boksu. Odločil sem se prestopiti na svoje in odpreti svoj klub. Takrat, v starosti 36 let, ter evidentnem koncu upanja glede lastne športne kariere po 21 letih ukvarjanja z borilnimi veščinami, se mi je to zdelo kot najbolj racionalna in pametna odločitev. Skozi delovanje kluba sem želel ustvariti oz. vzpostaviti tisti manjkajoči člen borilstva v Sloveniji – kontaktne borilne veščine ter svoje izkušnje in perspektivo kontaktnega borilstva širiti na mlajše rodove. S takšnimi cilji in jasno vizijo smo odprli klub Scorpion gym. Prvi treningi so potekali v majhni neogrevani telovadnici OŠ Šmihel v Novem mestu, brez tušev in podobnega luksuza 🙂 Srečni smo bili, da lahko vadimo. Po letu članstva in nastopov novoustanovljenega kluba v Kickboxing zvezi smo se odločili prestopiti v Muaythai. Velika spodbuda za to odločitev nam je bil legendarni borec tajskega boksa g. Branko Cikatić, s katerim sva se poznala še iz tekmovanj v fullcontactu, kjer so se njegovi fantje v tistem času enostavno sprehodili skozi svoje nasprotnike, sam Cikatić pa je kot ustanovitelj, nosilec in prvi Muaythai borec z naših področij v posegel po številnih odličjih in naslovih evropskega In svetovnega prvaka v tajskem boksu. Povprašal sem ga o možnostih sodelovanja, na katerega je, seveda kot pravi športnik privolil, čeprav so na začetku naši treningi v Zagrebu bili prava mučilnica za fante in tudi zame:) Spominjam se, da smo po enem prvih treningov v Tigar Cikatićgymu , komaj obrnili glave na meji, ko so nas povprašali po potnem listu. Vse skupaj je bilo videti zelo smešno. Predhodno smo namreč prvikrat vadili borbo v klinču klinč in kolena, kar nam je takrat kot borcem iz kickboxinga predstavljalo popolno enigmo in velik napor. Na treninge smo se vozili v Zagreb, hkrati pa poskušali čim več tega znanja prenesti na naš sistem treningov v Novem mestu. Naši fantje Gašper Cajner, David Župevec, Sašo Hajnšek, Mirko, Martin Kastelic, Sebastjan Lazar, Miran Cvelbar, Simon Vovko… so vztrajali na tej poti in kmalu so sledili prvi dvoboji. Zgodovinski prvi dvoboj nekega Slovenca v tajskem boksu se je zgodil leta 1997 v Splitu med našim Gašperjem Cajnerjem in Emilom Zorajem, ki ga je dobil slednjiz rezultatom 1:2. Nov šport v Sloveniji je bil rojen skozi ta dvoboj. Kmalu so tudi ostali fantje zakorakali po njegovi poti.

Sledila so tekmovanja, prvi nastopi po pravilih tajskega boksa, ustanovitev slovenske
reprezentance in končno tudi Slovenske zveze tajskega boksa. Kljub temu, da je bilo tehničnoznanje v tistih časih, glede na današnje razmere, precej primitivno, so fantje posegli poodličjih. Gašper Cajner je na evropskem prvenstvu leta 1998 osvojil bron in kmalu zatem prestopil med profesionalce ter se okitil z naslovom profesionalnega evropskega prvaka.

Ta zgodba vzporedno sovpada oz. je posledica vašega vstopa v organizacijske in menedžerske vode. Pred letom 1999 profesionalnih gala prireditev oz. revij v Sloveniji namreč ni bilo. Slovenija je dobila prvo borilno zvezdo, prvi veliki borilni dogodek in scena je zaživela.
Kakšne so bile razmere takrat, na kakšne prepreke ste na začetku naleteli?
Leta 1998 smo skupaj s hrvaško reprezentanco odšli na prvo evropsko prvenstvo, ki je potekalo v Calafelu v Španiji. Spominjam se kako so nas Hrvati pobrali v njihov avtobus pri Otočcu in skupaj z njimi smo brezplačno odpotovali do Španije, saj šport ni imel nikakršne podpore doma. Z zelo skromnimi sredstvi ter ob podpori Branka Cikatića smo se v sestavi treh tekmovalcev ter mene kot vodje ekipe, udeležili zgodovinskega EP in ga obeležili z izjemnim uspehom – bronasto medaljo Gašperja Cajnerja. Gašper se svoj uspeh kmalu kronal tudi z na odprtem EP v Litvi z osvojitvijo zlate medalje. Zavedal sem se, da nov šport, ki ga uveljavljamo pri nas potrebuje prodorni zagon, marketing in promocijo. takrat so veljali številni predsodki glede tajskega boksa v strukturah športa ter medijih. Zavedal sem se, da je potrebno tajski boks predstaviti ljudem na način, ki bo ovrgel ta mnenja ter zreanimiral družbo. Gledajoč televizijske spektakle iz tujine – boksarske, a takrat že nekatere v MuayThaiu in Kikcboxingu – sem uvidel, da takih šovov pri nas še ni bilo in da tak način predstavlja možnost predrugačenja pogleda širše javnosti in omogoča prikaz vseh razsežnosti tega lepega športa. Ideja je bila rojena in leta 1998 je bil speljan prvi spektakel borilnih veščin v športni dvorani Marof v Novem mestu. Spektakel je v celoti uspel, naši fantje so se odlično odrezali v profesionalnih dvobojih, polna dvorana obiskovalcev je bila navdušena, mediji so se razpisali o dogodku in tajskem boksu. Lahko rečem, da je bila to prelomnica v delovanju tega športa, verjetno pa tudi kontaktnega borilstva v Sloveniji. Kasneje je sledilo še veliko takih dogodkov, kjer so naši tekmovalci osvajali naslove. V goste so prihajale številne ekipe iz skoraj vseh evropskih držav. Spektakli v službi športa so dosegli svoj namen, tajski boks se je počasi uveljavil tudi v Sloveniji. Velike zasluge za to imajo, seveda poleg podjetij in posameznikov, ki so nas podpirali in verjeli v razvoj tega športa, številni naši domači borci, ki so z izjemnimi rezultati predstavljali ter uveljavljali popolnoma novo športno disciplino pri nas.
Seveda to ni bilo tako enostavno kot je sedaj slišati, pot je bila tlakovana s številnimi preprekami takšne in drugačne vrste. Stereotip o izjemni brutalnosti in nevarnosti te skoraj 1000-letne borilne veščine se jez našim delovanjem počasi toda vztrajno razblinjal. Leta 2000 je bil ustanovljen 2. klub tajskega boksa v Krškem, Scorpion 2, kjer smo ravno tako začeli delovati in beležiti uspešne in rezultate. Zavedal sem se dejstva, da poleg promotivnosti in atraktivnosti, nov šport za svoj razvoj in prihodnost potrebuje tisto legalno okostje – včlanitev v legalne športne inštitucije kot je Olimpijski komite Slovenije. V ta namen smo društvi povezali in rojena je bila Slovenska zveza tajskega boksa (SZTB), ki je takoj postala članica takrat edine svetovne organizacije IAMTF. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji za vložitev vloge v članstvo OKS. Tu se je zadeva nekoliko “zapletla” zaradi vztrajne obstrukcije ene od rednih članic in šele po 8-letih vztrajanja in večkratnih poskusov je prišlo do sprejema, ko smo podkrepljeni z odlokom Mednarodnega olimpijskega komiteja o pridruženem članstvu naše organizacije IFMA leta 2008, končno le postali tudi sami pridruženi člani OKS. Nov šport je bil v slovenskem prostoru sprejet tudi na najvišjem športnem nivoju. S članstvom v OKS je tako Tajski boks ali Muaythai postal priznana športna disciplina tudi doma.

Česa večina laikov in privržencev borilnih športov ne ve o organizaciji večjih dogodkov?
Organizacija večjih športnih dogodkov zahteva celosten in večplasten pristop. To vedo vsi, ki so se kdajkoli lotili takšnih projektov, ki jih v novejšem času ni malo tudi v naši domovini. Da bi dogodek uspel, je potrebna predvsem podpora domače lokalne skupnosti, kjer se dogodek odvija, potem podpora sponzorjev in donatorjev, podpora medijev, podpora določene zveze ki je odgovorna za določeno borilno veščino in odobritev legalnih športnih institucij. Poleg tega je predvsem bistven namen organizatorja oz. njegov pristop k takšnemu projektu. Kaj je končni cilj? Zabava ali promocija, oz. oboje? To so vprašanja, ki bi si jih vsak organizator moral zastaviti preden začenja z zadevo. Kaj želi s tem dogodkom doseči? Na žalost imamo danes veliko “svoježepnih” promoterjev katerim ni mar do športa. Promovirajo predvsem svoj ego in svoj žep. Tako zamišljen in izpeljan projekt ni dobra popotnica za promocijo borilnih veščin, neodvisno od tega katera zvrst se predstavlja na dogodku: Boks, kickboxing, Muaythai ali MMA. Čisto vseeno. Ljudje, ki se lotevajo takšnih projektov, bi se po mojem skromnem mnenju in iz
kušnjah, ki so se nabrale v 20-ih letih delovanja, morali zavedati da z dogodkom puščajo širši javnosti določeno sporočilo o borilstvu in športnikih, ki se udeležujejo takšnih tekem oz. spektaklov. V končni fazi se mora vsak zavedati, da spektakle gleda mladina, ki si skozi nastopajoče borce ustvarja svoje vzornike.
Seveda bi veliko vlogo pri vsem tem morale odigrati državne in uradne športne inštitucije z nadzorom pravno uveljavljavitvijo normativov pri izdaji dovoljen za organizacijo takšnih “spektaklov.” V tem pogledu s stanjem osebno nisem zadovoljen, saj tekmovanje oz. spektakel danes lahko organizira kdorkoli hoče brez strokovno-pravno urejenih kvalifikacij, ki bi jih moral izpolnjevati vsak kandidat za izvedbo dogodka. Stanje pri nas je, kar se tega tiče nekoliko, če se lahko tako skromno izrazim, kaotično. Recimo v ZDA obstaja Atletska komisija in brez njene privolitve ni mogoča nobena izvedba tekmovanj, noben nastop športnikov, skratka nobeno delovanje športa v javnosti. Na tem področju smo precej goli in bosi. Zato imamo rezultate delovanja borilstva v Sloveniji, kakršne pač imamo. Vse bi moralo funkcionirati predvsem v korist špotnikov, ki nastopajo na teh dogodkih, ki pa so več ali manj eksploatirani na razne načine s strani t.i. “promoterjev športa”. Zelo slabo je poskrbljeno za borce, njihovo zaščito, pravice pa tudi obveznosti. Ni poskrbljeno za doping kontrole itd. Skratka, na tem področju je potrebno še ogromno postoriti. Seveda pa se nebi smelo neupravičeno ovirati izvedbeventov, saj so le ti vseeno promocija borilnih veščin, seveda, če so ustrezno varstveno in pravno urejeni. Ponavadi je organizator tudi matchmaker, se pravi oseba, ki sestavlja borilne pare na dogodku. To je tudi zelo važen segment izvedbe, saj mora zadeva biti speljana tako, da bo atraktivna za gledalce, obenem pa morajo borci biti primerno in strokovno vparjeni glede na rang in izkušnje tekmovalca. V nasprotnem primeru lahko prihaja do velikih poškodb in neljubih dogodkov. Skratkam zadeva celostno gledano ni tako enostavna, četudi se na prvi pogled zdi. A kaj, če se karkoli zalomi? Tu bo potrebno še veliko dela in truda vseh, da bi se zadeve ustrezno uredile in spravile na določen ustrezni nivo. Sodelovati bi morali vsi, tako država, športne institucije, organizatorji, trenerji, borci. … Gre namreč za kompleksno zastavitev normativov pri določanju izdaje dovoljenj za organizacijo. Šele na tak način lahko po mojem mnenju upamo, da bo borilstvo v Sloveniji stopilo tisti pomemben korak naprej. Brez tega bomo tam, kjer smo zdaj – V kaotični poplavi vsega dobrega in slabega. Vseeno pa me razveseljuje dejstvo, da je borilstvo v Sloveniji v velikem vzponu in je v celoti gledano ena najbolj rastočih vej športa. In to je dejstvo mimo katerega ne more nihče, ki se ukvarja s športom pri nas. Čeprav se premnogo krat dogaja, da si (športna) politika zatiskajo oči pred dejstvi. Po svoji množičnosti, če se ne motim, naj bi bilo borilstvo v Sloveniji celo na četrtem mestu med vsemi športnimi panogami. V praksi in skozi obravnavo tega podatka pri uradnih inštitucijah pa žal realnost izzveni nekoliko drugače. Precej drugače.
Kot član izvršnega odbora svetovne organizacije IFMA pozorno spremljate uveljavljanje
tajskega boksa v svetu športa, predvsem pri približevanju druščini olimpijskih športov. Kakšne so najnovejše vesti na tem področju?
Kot članu izvršnega odbora IFMA mi je zaupan že drugi 4-letni mandat.V tem trenutku lahko rečem, da je IFMA trenutno eden vodilnih in zelo prodornih dejavnikov mednarodnega športa. Kot pridružena članica MOK, smo z našim vodilnim osebjem zelo aktivni na vseh področjih. Več o dejavnostih si lahko pogledate na www.ifmamuaythai.org. Leta 2008 smo bili sprejeti kot pridruženi člani MOK na kongresu, kjer sem bil tudi sam navzoč. Takrat je bilo izraženo mnenje, da bomo za vstop v polnopravno članstvo potrebovali od 15 do 20 let. Danes, leta 2016, torej natanko 8 let od tistega pomembnega dogodka, smo le korak od sprejema v polnopravno članstvo. V pridružitvenem procesu smo do sedaj od 54 poglavij zaprli 50. Letos sem v Bangkoku imel sestanek z najožjim vodstvom IFME, generalnim sekretarjem in motorjem organizacijeStephanom Foxom in predsednikom dr. Tamsuwanom. Dobil sem vpogled v dokument g. Thomasa Bacha, predsednika MOK, v katerem je navedeno, da bodo vsa preostala poglavja verjetno zaprta že letos in MuayThai ter IFMA bosta postala polnopravni član olimpijske družine.Upam, da se bo zgodilo kot je napovedano. Nedvomno bo dogodek krona in špica uspešnega delovanja zveze in njegovega vodstva, ter velik napredek za Muaythai kot šport. Veselim se tega dne in z menoj verjetno tudi vsi tisti, ki so na kakršenkoli način skozi vseh 20 let sodelovali pri uveljavitvi tega športa pri nas. Vedno sem verjel v dva osnovna principa: rezultati dela in ne besede same so tvoje ogledalo, pravičen cilj je vedno dosežen, ko trdno verjameš in zaupaš vanj – si vztrajen.

13140772_721752567967618_589348011_n

Vrniva se k trenerstvu, tako v tekmovalnem kot rekreativnem smislu. Kaj je vaše glavno
načelo? Kaj iščete v tekmovalcu?
Vodilo in načelo, ki so mi ga privzgojili starši, trenerji s katerimi sem deloval kot športnik ter načela, ki mi jih je življenje izklesalo skozi 55 let, sem pretopil v delo, ki ga opravljam in ki sem ga nekako čutil kot poslanstvo že od malih nog. Vedno sem verjel da bom nekoč trener borilnih veščin. To sem čutil ze v rani mladosti. Torej moj osnovni pristop v samem začetku oblikovanja tekmovalca, borca, športnika temelji na psihološki komponenti.Vsak človek je zgodba zase, k vsakemu je potrebno drugače pristopati. Vendar obstajajo skupne točke na katerih temeljijo vsi predpogoji ustvarjanja dobrega športnika. to so disciplina, samo disciplina, šport kot način in filozofija življenja, upoštevanje kodeksa etičnega obnašanja. Skratka vse tisto, kar nam prinašajo borilne veščine, ki prihajajo z daljnega vzhoda. Vse te veščine lahko uspešno izvajaš le, če jih razumeš, razumeš njihovo sporočilo, se stopiš z njim. V kolikor te povezave kohezije ni, produciramo zgolj fizično izpopolnjen stroj, ki pa brez vsebinskega goriva hitro ugasne, oziroma lahko postane celo škodljiv v družbi. Izhajajoč iz te predpostavke, vedno usmerjam svojo pozornost in energijo v varovanca, ki sledi tem načelom, oziroma elemente teh karakteristik prepoznam že po prvem stiku, obisku na treningu. Šele nato pride na vrsto tehnika, moč, hitrost, prvine katerih jasno ne smemo zanemariti. Da poenostavim po domače, zame je najpomembnejše, kaj se dogaja v glavi učenca. Če je tam vse na svojem mestu, ostale komponente kasneje veliko lažje nalagamo eno na drugo dokler ne dobimo kompletnega borca in športnika.Tak pristop k poučevanju prihaja z daljnega vzhoda. Jasno, v sklopu psihološkega faktorja ne smemo zanemariti komponente poguma. Vsak, ki si želi v polnokontaktnem športu nastopati tekmovalno, mora v sebi imeti poleg psihično stabilne osebnosti tudi to, nekaj- mora imeti željo po borbi, mora imeti ta žar genetsko v sebi. Na tretje mesto postavljam tehnične prvine. Jasno, vse tri komponente morajo prekrivati ena drugo, vse se mora skladati, da lahko dobimo kompleten “izdelek.” Če le en od teh faktorjev odpove, cilj ne bo dosežen. Zato je zelo pomembna strokovnost in usposobljenost trenerja. ki zna pretehtati, oceniti ter dolgoročno zastaviti proces ustvarjanja športne kariere varovanca. V nasprotnem primeru bosta oba razočarana, trener in varovanec. Cilj ne bo dosežen. Trenerstvo je zelo zahteven proces, trener mora biti hkrati strokovna oseba s svojega področja, mora biti oče, brat in prijatelj varovanca. Kjer je vse na svojem mestu, se rojevajo svetovni prvaki, šampioni. Nasprotno imamo veliko mladih entuziastičnih trenerjev, ki pa žal ne razumejo celotne strukture poklica trenerstva. Zato se dogaja kot se dogaja – razočarani so vsi vpleteni.

12038978_754300308050134_3786994835525070550_o

Stara in nova šola bosta vedno kritični ena do druge. Pa vendar, če objektivizirate svojo
pozicijo … kako s pozitivnega in negativnega vidika ocenjujete današnji razvoj borilne scene v Sloveniji in širši regiji?
Ne gre za izključevanje ene šole in poveličevanje druge. Sploh pa ne za odnos staro-mlado. Življenje je proces spreminjanja. Vsako obdobje so obeležile specifične karakteristike, ki so vplivale na razvoj in podobo. V tistih, tako imenovanih “železnih časih«,so veliko poudarka namenjali predvsem mentalni vzgoji športnika. Pretok informacij je šel ali skozi ustna izročila ali pa v pisnih oblikah (strokovna literatura). Jasno, da je bil tak prenos informacij na trenutke tudi ovit v tančico skrivnosti, samozadostnosti, skratka počasnega pretoka koristnih informacij. Ravno zato je bil borec tistega časa nekoliko bolj “železen”, potrpežljiv, vztrajen, seveda pa tehnično dosti manj popoln kot je to današnji…
Današnji tekmovalci predvsem zaradi komunikacijskega napredka v družbi – interneta in ostalih oblik – veliko hitreje absorbirajo znanje, tehnično hitro napredujejo, informacije hitro krožijo od kluba do kluba, trenerja do tekmovalca. Tehnični napredek je tako veliko izrazitejši, žal pa segment mentalnega sklopa borca po mojem mnenju zaradi tega peša. Ker se zadeve odvijajo filmsko hitro, se zapostavljajo nekateri mentalni elementi rasti borca, tako da imamo mnogokrat priložnost spremljati tehnično visoko izpopolnjenega borca, ki pa v kritičnih trenutkih odpove. Ponavadi ravno takrat, ko bi moral pretrpeti, se pobrati in potegniti naprej. Tako smo priče mnogih prekinitev izredno talentiranih posameznikov, ki so skoraj že prišli do cilja, a jih je poraz vrgel na kolena in so odstopili. O tej komponenti mentalnega govorim.
Torej, težko je tako na grobo definirati to dobo in ono, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Potrebno se je potruditi združevati vse, kar je najboljšega iz teh in onih časov. Seveda je to veliko težje narediti, pa vendar mislim da je tu ključ do uspeha, analitičen pristop ter kohezivno povezovanje sistema tradicionalnih in sodobnih treningov.

12307522_778088799004618_7288295944303648_o

Nam lahko postrežete s kakšno zanimivo anekdoto, zgodbo, ki se je pripetila v 20-ih letih
delovanja vašega kluba?
Anekdot se je nabralo toliko, da bi lahko izdal eno manjšo knjigico. Tud moji varovanci s katerimi sem preživljal ure in ure bi o pripetljajih vedeli povedati marsikaj.Težko bi izločil najzanimivejšo. Moral bi si vzeti čas in jih nalagati eno na drugo:) No, morda en na hitro: Spominjam se odhoda na svetovni pokal v Atene. Takrat smo bili s tajskim boksom še v povojih. Mislim, da smo le 2 leti prakticirali veščino in tekmovalci, ki sem jih peljal na tekmovanje niso imeli veliko izkušenj. Nekateri so celo natopili prvič. Ko smo prišli na kraj “zločina”, smo ugotovili da so prisotni le borci z bivšega sovjetskega pakta- Belorusi, Kazahstanci, Ukrajinci, Rusi. To so bili povečini borci s preko 100 dvoboji in naslovi prvakov, od nas “zahodnjakov ” pa smo bili prisotni le mi, domačini in Belgijci. Ostali so iz takšnih in drugačnih razlogov odpovedali nastop svojih ekip. Konkurenca je bila strašna, jaz pa sem pripeljal začetniško ekipo. Razmišljal sem, ko sem se soočil s situacijo, ali bi sploh nastopili,saj je bila razlika v kvaliteti preveč očitna. No, fantje in dekle so vztrajali, da si želijo nastopa in da niso prišli v Grčijo gledati na uro. Prijavil sem ekipo. V prvem krogu smo seveda z žrebom potegnili same prvake in izkušene borce. Očitno smo bili na nek način simpatična ekipa, saj se nasprotniki niso hoteli prekomerno izživljati nad našim borci. Navkljub temu se spominjam tragikomičnih momentov njihovih dvobojev. V odmoru med rundami me je varovanec vprašal: »kdo strelja v dvorani?« Naslednji me je vprašal, kdo je ugasnil luč, v enem od dvobojev moj tekmovalec ni želel sneti gumice iz ust, misleč da ima vse polomljene zobe. K sreči se je vse končalo brez večjih poškodb, osvojili smo 3 medalje in se srečno vrnili domov. Ja, tudi sreča je pomemben faktor. No, takšni dogodki so imeli, poleg tiste tragikomične, tudi poučno plat, saj v bodoče nikoli več nismo odhajali na tekmovanja, ki jim nismo bili dorasli. Zgodb je še ogromno. Ko bo več časa in bo nastopilo malce manj turbolentno obdobje,imam namen napisati knjigo, ki bo govorila o nastanku MuayThai-a na Slovenskem, in kjer bo poleg strokovne, zajeta tudi ta bolj komična plat.

12274360_778088839004614_7908578711670813695_n

Na koncu še sporočilo za bralce strani fightmadness …
Sledite svojemu notranjemu glasu, bodite vztrajni, zaupajte vase, razmišljajte, delujte pozitivno in seveda še naprej spremljajte odlični portal Fight-madness.com!:)
Lp, vsem bralkam in bralcem!

Hvala za razgovor.

Fight-With-Us-page-001

Share this post:

IZTOK VORKAPIĆ: Pionir športa iz železnih časov

 

Lep pozdrav g.Iztok… Vrniva se v preteklost … Kako in kdaj ste se srečali z borilnimi veščinami?
Pozdravljeni vsi obiskovalci Fight madnessa. Z borilnimi veščinami “koketiram” že od kar vem zase, od malih nog… Najprej čez otroške igre, nato pa skozi prve TV prenose legendarnih dvobojev CassiusClaya (Mohammeda Alija) v začetku 70-ih let, ko je skoraj ni bilo družine, ki ni vstajala ob treh zjutraj in bodrila takratnega junaka Alija, ki predstavljal simbol upora proti ameriški vojni v Vietnamu z odklonitvijo vpoklica v vojsko in izražanjem nestrinjanja glede prisotnosti ameriške vojske v Aziji. Kot 7-letni otrok se spominjam pogleda skozi okno ob 3h zjutraj, ko so gorele luči po stanovanjih sosednjih blokov … Kasneje sem z isto vnemo spremljali dvoboje naših takratnih velikanov športa, Marjana Beneša, Mate Parlova, bratov Tadije in Slobodana Kačarja. Skratka takrat so ti športniki, tako s svojim obnašanjem kot rezultati veljali za velike vzornike mladih. Šport je pomenil vsebinsko veliko več in vladal je bistveno drugačen odnos do življenja kot ga razvijamo danes. Šport je takrat prenašal pomembna družbena sporočila.

Kako bi opisali vaš športno pot v vlogi tekmovalca? Kakšne razmere so bile v borilnem svetu v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja?
Sam sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami pri l.1976, ko sem bil star 15 let. Najprej s klasičnim karatejem pri takratnemu odličnemu mojstru Šemsu Šehiću, človeku, ki je bil takrat eden pionirjev kontaktnega borilstva v celotni skupni državi. Zelo mlad je začel z uspešno tekmovalno kariero in vodenjem kluba, ki ga je odprl v Novem mestu. takraten nabor vadbe borilnih veščin je bil zelo skromen, poleg boksa, juda in rokoborbe je bilo to skoraj vse od borilstva. Ravno takrat je svet zajela evforija Bruce Leeja in njegovih legendarnih filmov, ki smo jih seveda redno obiskovali skorajda vsi mladi, kinodvorane so bile vedno razprodane, vstopnice so se prodajale celo za stojišča v kinodvorani. Seveda se je karate najbolj približal takratnemu navdušenju, zato sem se vpisal v omenjeni karate klub, kjer sem se naučil osnov te vzhodnjaške borilne veščine. Po enem letu treninga karateja, sem se odločil, seveda navdušen nad takratnimi aktualnimi boksarskimi legendami, vpisati v Boksarski klub Odred iz Dolenjskih Toplic. Klub je tvorila skupina entuziastov, ki smo vzelo skromnih razmerah predano, tovariško in kolegialno med seboj delili vse radosti in napore treningov ter tekmovanj. Boksarski klub je bil vpisan tudi v takratno Asociacijo Boksa Slovenije pod vodstvom g.Janeza Galeta, ki je kot edini menadžerv takratnih časih omogočal slovenskim borcem odhode v tujino in prve profesionalne dvoboje. Ne smemo pozabiti, da sam profesionalizem ni bil zaželen v takratni državi. Vse to nas je navduševalo do te mere, da smo vztrajali ter se udeleževali dvobojev pod njegovo taktirko … Spomnim se tudi prvega dvoboja, ki sem ga imel v Ljubljani kot 15-letnik proti enemu od Galetovih fantov, ki se je končal neodločeno. Kasneje je sledilo še nekaj amaterskih borb po Sloveniji. Po letu dni treningov sem se tako “ojačan” z ročnimi tehnikami vrnil h karateju , kjer se ravno začelo z izvajanjem takrat velefamoznega FULL CONTACTA. Pričela so se prva tekmovanja, kjer velja omeniti, da se je takratni Fullcontact dosti razlikoval od današnjega. Rokavice so bile polodprte (skoraj tako kot danes pri MMA), dovoljeni so bili prijemi in metanja, tekmovalci pa so nastopali brez čelad. Precej viteški časi discipline, ki je kasneje doživela modifikacijo ter uveljavitev “humanejših” pravil. Lahko bi trdil, da je bil takratni Full Contact neka vrsta uvoda v vse stand-up& mešane polnokontaktne borilne veščine. Tudi današnji MMA:)

13141110_721752607967614_1669641222_n

Dvoma o tekmovalni genezi ni, a vas je vseeno zaznamovalo pionirstvo. Pisalo se je leto 1996, ustanovljen je bil klub Scorpion in v dotrajano, neogrevano kletno telovadnico stare
šmihelske osnovne šole v Novem mestu je vstopil duh tajskega boksa. Kako ste pravzaprav
prišli v stik s tajskim boksom in kako se spominjate prvih treningov?
Leta 1996 sem zaželel narediti korak naprej. Slovenska borilna scena tistih časov je bila osredotočena na mehke oz. pol kontaktne borilne veščine. Imel sem občutek nepopolnosti oz. manjkajočega člena, vsega tistega, kar se je v naši neposredni bližini že več let dogajalo na področju polno kontaktnega borilstva. Takratno borilstvo oz. članstvo v obstoječih zvezah pod okriljem OKS, tega segmenta ni ponujalo, razen seveda v klasičnem boksu. Odločil sem se prestopiti na svoje in odpreti svoj klub. Takrat, v starosti 36 let, ter evidentnem koncu upanja glede lastne športne kariere po 21 letih ukvarjanja z borilnimi veščinami, se mi je to zdelo kot najbolj racionalna in pametna odločitev. Skozi delovanje kluba sem želel ustvariti oz. vzpostaviti tisti manjkajoči člen borilstva v Sloveniji – kontaktne borilne veščine ter svoje izkušnje in perspektivo kontaktnega borilstva širiti na mlajše rodove. S takšnimi cilji in jasno vizijo smo odprli klub Scorpion gym. Prvi treningi so potekali v majhni neogrevani telovadnici OŠ Šmihel v Novem mestu, brez tušev in podobnega luksuza 🙂 Srečni smo bili, da lahko vadimo. Po letu članstva in nastopov novoustanovljenega kluba v Kickboxing zvezi smo se odločili prestopiti v Muaythai. Velika spodbuda za to odločitev nam je bil legendarni borec tajskega boksa g. Branko Cikatić, s katerim sva se poznala še iz tekmovanj v fullcontactu, kjer so se njegovi fantje v tistem času enostavno sprehodili skozi svoje nasprotnike, sam Cikatić pa je kot ustanovitelj, nosilec in prvi Muaythai borec z naših področij v posegel po številnih odličjih in naslovih evropskega In svetovnega prvaka v tajskem boksu. Povprašal sem ga o možnostih sodelovanja, na katerega je, seveda kot pravi športnik privolil, čeprav so na začetku naši treningi v Zagrebu bili prava mučilnica za fante in tudi zame:) Spominjam se, da smo po enem prvih treningov v Tigar Cikatićgymu , komaj obrnili glave na meji, ko so nas povprašali po potnem listu. Vse skupaj je bilo videti zelo smešno. Predhodno smo namreč prvikrat vadili borbo v klinču klinč in kolena, kar nam je takrat kot borcem iz kickboxinga predstavljalo popolno enigmo in velik napor. Na treninge smo se vozili v Zagreb, hkrati pa poskušali čim več tega znanja prenesti na naš sistem treningov v Novem mestu. Naši fantje Gašper Cajner, David Župevec, Sašo Hajnšek, Mirko, Martin Kastelic, Sebastjan Lazar, Miran Cvelbar, Simon Vovko… so vztrajali na tej poti in kmalu so sledili prvi dvoboji. Zgodovinski prvi dvoboj nekega Slovenca v tajskem boksu se je zgodil leta 1997 v Splitu med našim Gašperjem Cajnerjem in Emilom Zorajem, ki ga je dobil slednjiz rezultatom 1:2. Nov šport v Sloveniji je bil rojen skozi ta dvoboj. Kmalu so tudi ostali fantje zakorakali po njegovi poti.

Sledila so tekmovanja, prvi nastopi po pravilih tajskega boksa, ustanovitev slovenske
reprezentance in končno tudi Slovenske zveze tajskega boksa. Kljub temu, da je bilo tehničnoznanje v tistih časih, glede na današnje razmere, precej primitivno, so fantje posegli poodličjih. Gašper Cajner je na evropskem prvenstvu leta 1998 osvojil bron in kmalu zatem prestopil med profesionalce ter se okitil z naslovom profesionalnega evropskega prvaka.

Ta zgodba vzporedno sovpada oz. je posledica vašega vstopa v organizacijske in menedžerske vode. Pred letom 1999 profesionalnih gala prireditev oz. revij v Sloveniji namreč ni bilo. Slovenija je dobila prvo borilno zvezdo, prvi veliki borilni dogodek in scena je zaživela.
Kakšne so bile razmere takrat, na kakšne prepreke ste na začetku naleteli?
Leta 1998 smo skupaj s hrvaško reprezentanco odšli na prvo evropsko prvenstvo, ki je potekalo v Calafelu v Španiji. Spominjam se kako so nas Hrvati pobrali v njihov avtobus pri Otočcu in skupaj z njimi smo brezplačno odpotovali do Španije, saj šport ni imel nikakršne podpore doma. Z zelo skromnimi sredstvi ter ob podpori Branka Cikatića smo se v sestavi treh tekmovalcev ter mene kot vodje ekipe, udeležili zgodovinskega EP in ga obeležili z izjemnim uspehom – bronasto medaljo Gašperja Cajnerja. Gašper se svoj uspeh kmalu kronal tudi z na odprtem EP v Litvi z osvojitvijo zlate medalje. Zavedal sem se, da nov šport, ki ga uveljavljamo pri nas potrebuje prodorni zagon, marketing in promocijo. takrat so veljali številni predsodki glede tajskega boksa v strukturah športa ter medijih. Zavedal sem se, da je potrebno tajski boks predstaviti ljudem na način, ki bo ovrgel ta mnenja ter zreanimiral družbo. Gledajoč televizijske spektakle iz tujine – boksarske, a takrat že nekatere v MuayThaiu in Kikcboxingu – sem uvidel, da takih šovov pri nas še ni bilo in da tak način predstavlja možnost predrugačenja pogleda širše javnosti in omogoča prikaz vseh razsežnosti tega lepega športa. Ideja je bila rojena in leta 1998 je bil speljan prvi spektakel borilnih veščin v športni dvorani Marof v Novem mestu. Spektakel je v celoti uspel, naši fantje so se odlično odrezali v profesionalnih dvobojih, polna dvorana obiskovalcev je bila navdušena, mediji so se razpisali o dogodku in tajskem boksu. Lahko rečem, da je bila to prelomnica v delovanju tega športa, verjetno pa tudi kontaktnega borilstva v Sloveniji. Kasneje je sledilo še veliko takih dogodkov, kjer so naši tekmovalci osvajali naslove. V goste so prihajale številne ekipe iz skoraj vseh evropskih držav. Spektakli v službi športa so dosegli svoj namen, tajski boks se je počasi uveljavil tudi v Sloveniji. Velike zasluge za to imajo, seveda poleg podjetij in posameznikov, ki so nas podpirali in verjeli v razvoj tega športa, številni naši domači borci, ki so z izjemnimi rezultati predstavljali ter uveljavljali popolnoma novo športno disciplino pri nas.
Seveda to ni bilo tako enostavno kot je sedaj slišati, pot je bila tlakovana s številnimi preprekami takšne in drugačne vrste. Stereotip o izjemni brutalnosti in nevarnosti te skoraj 1000-letne borilne veščine se jez našim delovanjem počasi toda vztrajno razblinjal. Leta 2000 je bil ustanovljen 2. klub tajskega boksa v Krškem, Scorpion 2, kjer smo ravno tako začeli delovati in beležiti uspešne in rezultate. Zavedal sem se dejstva, da poleg promotivnosti in atraktivnosti, nov šport za svoj razvoj in prihodnost potrebuje tisto legalno okostje – včlanitev v legalne športne inštitucije kot je Olimpijski komite Slovenije. V ta namen smo društvi povezali in rojena je bila Slovenska zveza tajskega boksa (SZTB), ki je takoj postala članica takrat edine svetovne organizacije IAMTF. Tako so bili izpolnjeni vsi pogoji za vložitev vloge v članstvo OKS. Tu se je zadeva nekoliko “zapletla” zaradi vztrajne obstrukcije ene od rednih članic in šele po 8-letih vztrajanja in večkratnih poskusov je prišlo do sprejema, ko smo podkrepljeni z odlokom Mednarodnega olimpijskega komiteja o pridruženem članstvu naše organizacije IFMA leta 2008, končno le postali tudi sami pridruženi člani OKS. Nov šport je bil v slovenskem prostoru sprejet tudi na najvišjem športnem nivoju. S članstvom v OKS je tako Tajski boks ali Muaythai postal priznana športna disciplina tudi doma.

Česa večina laikov in privržencev borilnih športov ne ve o organizaciji večjih dogodkov?
Organizacija večjih športnih dogodkov zahteva celosten in večplasten pristop. To vedo vsi, ki so se kdajkoli lotili takšnih projektov, ki jih v novejšem času ni malo tudi v naši domovini. Da bi dogodek uspel, je potrebna predvsem podpora domače lokalne skupnosti, kjer se dogodek odvija, potem podpora sponzorjev in donatorjev, podpora medijev, podpora določene zveze ki je odgovorna za določeno borilno veščino in odobritev legalnih športnih institucij. Poleg tega je predvsem bistven namen organizatorja oz. njegov pristop k takšnemu projektu. Kaj je končni cilj? Zabava ali promocija, oz. oboje? To so vprašanja, ki bi si jih vsak organizator moral zastaviti preden začenja z zadevo. Kaj želi s tem dogodkom doseči? Na žalost imamo danes veliko “svoježepnih” promoterjev katerim ni mar do športa. Promovirajo predvsem svoj ego in svoj žep. Tako zamišljen in izpeljan projekt ni dobra popotnica za promocijo borilnih veščin, neodvisno od tega katera zvrst se predstavlja na dogodku: Boks, kickboxing, Muaythai ali MMA. Čisto vseeno. Ljudje, ki se lotevajo takšnih projektov, bi se po mojem skromnem mnenju in iz
kušnjah, ki so se nabrale v 20-ih letih delovanja, morali zavedati da z dogodkom puščajo širši javnosti določeno sporočilo o borilstvu in športnikih, ki se udeležujejo takšnih tekem oz. spektaklov. V končni fazi se mora vsak zavedati, da spektakle gleda mladina, ki si skozi nastopajoče borce ustvarja svoje vzornike.
Seveda bi veliko vlogo pri vsem tem morale odigrati državne in uradne športne inštitucije z nadzorom pravno uveljavljavitvijo normativov pri izdaji dovoljen za organizacijo takšnih “spektaklov.” V tem pogledu s stanjem osebno nisem zadovoljen, saj tekmovanje oz. spektakel danes lahko organizira kdorkoli hoče brez strokovno-pravno urejenih kvalifikacij, ki bi jih moral izpolnjevati vsak kandidat za izvedbo dogodka. Stanje pri nas je, kar se tega tiče nekoliko, če se lahko tako skromno izrazim, kaotično. Recimo v ZDA obstaja Atletska komisija in brez njene privolitve ni mogoča nobena izvedba tekmovanj, noben nastop športnikov, skratka nobeno delovanje športa v javnosti. Na tem področju smo precej goli in bosi. Zato imamo rezultate delovanja borilstva v Sloveniji, kakršne pač imamo. Vse bi moralo funkcionirati predvsem v korist špotnikov, ki nastopajo na teh dogodkih, ki pa so več ali manj eksploatirani na razne načine s strani t.i. “promoterjev športa”. Zelo slabo je poskrbljeno za borce, njihovo zaščito, pravice pa tudi obveznosti. Ni poskrbljeno za doping kontrole itd. Skratka, na tem področju je potrebno še ogromno postoriti. Seveda pa se nebi smelo neupravičeno ovirati izvedbeventov, saj so le ti vseeno promocija borilnih veščin, seveda, če so ustrezno varstveno in pravno urejeni. Ponavadi je organizator tudi matchmaker, se pravi oseba, ki sestavlja borilne pare na dogodku. To je tudi zelo važen segment izvedbe, saj mora zadeva biti speljana tako, da bo atraktivna za gledalce, obenem pa morajo borci biti primerno in strokovno vparjeni glede na rang in izkušnje tekmovalca. V nasprotnem primeru lahko prihaja do velikih poškodb in neljubih dogodkov. Skratkam zadeva celostno gledano ni tako enostavna, četudi se na prvi pogled zdi. A kaj, če se karkoli zalomi? Tu bo potrebno še veliko dela in truda vseh, da bi se zadeve ustrezno uredile in spravile na določen ustrezni nivo. Sodelovati bi morali vsi, tako država, športne institucije, organizatorji, trenerji, borci. … Gre namreč za kompleksno zastavitev normativov pri določanju izdaje dovoljenj za organizacijo. Šele na tak način lahko po mojem mnenju upamo, da bo borilstvo v Sloveniji stopilo tisti pomemben korak naprej. Brez tega bomo tam, kjer smo zdaj – V kaotični poplavi vsega dobrega in slabega. Vseeno pa me razveseljuje dejstvo, da je borilstvo v Sloveniji v velikem vzponu in je v celoti gledano ena najbolj rastočih vej športa. In to je dejstvo mimo katerega ne more nihče, ki se ukvarja s športom pri nas. Čeprav se premnogo krat dogaja, da si (športna) politika zatiskajo oči pred dejstvi. Po svoji množičnosti, če se ne motim, naj bi bilo borilstvo v Sloveniji celo na četrtem mestu med vsemi športnimi panogami. V praksi in skozi obravnavo tega podatka pri uradnih inštitucijah pa žal realnost izzveni nekoliko drugače. Precej drugače.
Kot član izvršnega odbora svetovne organizacije IFMA pozorno spremljate uveljavljanje
tajskega boksa v svetu športa, predvsem pri približevanju druščini olimpijskih športov. Kakšne so najnovejše vesti na tem področju?
Kot članu izvršnega odbora IFMA mi je zaupan že drugi 4-letni mandat.V tem trenutku lahko rečem, da je IFMA trenutno eden vodilnih in zelo prodornih dejavnikov mednarodnega športa. Kot pridružena članica MOK, smo z našim vodilnim osebjem zelo aktivni na vseh področjih. Več o dejavnostih si lahko pogledate na www.ifmamuaythai.org. Leta 2008 smo bili sprejeti kot pridruženi člani MOK na kongresu, kjer sem bil tudi sam navzoč. Takrat je bilo izraženo mnenje, da bomo za vstop v polnopravno članstvo potrebovali od 15 do 20 let. Danes, leta 2016, torej natanko 8 let od tistega pomembnega dogodka, smo le korak od sprejema v polnopravno članstvo. V pridružitvenem procesu smo do sedaj od 54 poglavij zaprli 50. Letos sem v Bangkoku imel sestanek z najožjim vodstvom IFME, generalnim sekretarjem in motorjem organizacijeStephanom Foxom in predsednikom dr. Tamsuwanom. Dobil sem vpogled v dokument g. Thomasa Bacha, predsednika MOK, v katerem je navedeno, da bodo vsa preostala poglavja verjetno zaprta že letos in MuayThai ter IFMA bosta postala polnopravni član olimpijske družine.Upam, da se bo zgodilo kot je napovedano. Nedvomno bo dogodek krona in špica uspešnega delovanja zveze in njegovega vodstva, ter velik napredek za Muaythai kot šport. Veselim se tega dne in z menoj verjetno tudi vsi tisti, ki so na kakršenkoli način skozi vseh 20 let sodelovali pri uveljavitvi tega športa pri nas. Vedno sem verjel v dva osnovna principa: rezultati dela in ne besede same so tvoje ogledalo, pravičen cilj je vedno dosežen, ko trdno verjameš in zaupaš vanj – si vztrajen.

13140772_721752567967618_589348011_n

Vrniva se k trenerstvu, tako v tekmovalnem kot rekreativnem smislu. Kaj je vaše glavno
načelo? Kaj iščete v tekmovalcu?
Vodilo in načelo, ki so mi ga privzgojili starši, trenerji s katerimi sem deloval kot športnik ter načela, ki mi jih je življenje izklesalo skozi 55 let, sem pretopil v delo, ki ga opravljam in ki sem ga nekako čutil kot poslanstvo že od malih nog. Vedno sem verjel da bom nekoč trener borilnih veščin. To sem čutil ze v rani mladosti. Torej moj osnovni pristop v samem začetku oblikovanja tekmovalca, borca, športnika temelji na psihološki komponenti.Vsak človek je zgodba zase, k vsakemu je potrebno drugače pristopati. Vendar obstajajo skupne točke na katerih temeljijo vsi predpogoji ustvarjanja dobrega športnika. to so disciplina, samo disciplina, šport kot način in filozofija življenja, upoštevanje kodeksa etičnega obnašanja. Skratka vse tisto, kar nam prinašajo borilne veščine, ki prihajajo z daljnega vzhoda. Vse te veščine lahko uspešno izvajaš le, če jih razumeš, razumeš njihovo sporočilo, se stopiš z njim. V kolikor te povezave kohezije ni, produciramo zgolj fizično izpopolnjen stroj, ki pa brez vsebinskega goriva hitro ugasne, oziroma lahko postane celo škodljiv v družbi. Izhajajoč iz te predpostavke, vedno usmerjam svojo pozornost in energijo v varovanca, ki sledi tem načelom, oziroma elemente teh karakteristik prepoznam že po prvem stiku, obisku na treningu. Šele nato pride na vrsto tehnika, moč, hitrost, prvine katerih jasno ne smemo zanemariti. Da poenostavim po domače, zame je najpomembnejše, kaj se dogaja v glavi učenca. Če je tam vse na svojem mestu, ostale komponente kasneje veliko lažje nalagamo eno na drugo dokler ne dobimo kompletnega borca in športnika.Tak pristop k poučevanju prihaja z daljnega vzhoda. Jasno, v sklopu psihološkega faktorja ne smemo zanemariti komponente poguma. Vsak, ki si želi v polnokontaktnem športu nastopati tekmovalno, mora v sebi imeti poleg psihično stabilne osebnosti tudi to, nekaj- mora imeti željo po borbi, mora imeti ta žar genetsko v sebi. Na tretje mesto postavljam tehnične prvine. Jasno, vse tri komponente morajo prekrivati ena drugo, vse se mora skladati, da lahko dobimo kompleten “izdelek.” Če le en od teh faktorjev odpove, cilj ne bo dosežen. Zato je zelo pomembna strokovnost in usposobljenost trenerja. ki zna pretehtati, oceniti ter dolgoročno zastaviti proces ustvarjanja športne kariere varovanca. V nasprotnem primeru bosta oba razočarana, trener in varovanec. Cilj ne bo dosežen. Trenerstvo je zelo zahteven proces, trener mora biti hkrati strokovna oseba s svojega področja, mora biti oče, brat in prijatelj varovanca. Kjer je vse na svojem mestu, se rojevajo svetovni prvaki, šampioni. Nasprotno imamo veliko mladih entuziastičnih trenerjev, ki pa žal ne razumejo celotne strukture poklica trenerstva. Zato se dogaja kot se dogaja – razočarani so vsi vpleteni.

12038978_754300308050134_3786994835525070550_o

Stara in nova šola bosta vedno kritični ena do druge. Pa vendar, če objektivizirate svojo
pozicijo … kako s pozitivnega in negativnega vidika ocenjujete današnji razvoj borilne scene v Sloveniji in širši regiji?
Ne gre za izključevanje ene šole in poveličevanje druge. Sploh pa ne za odnos staro-mlado. Življenje je proces spreminjanja. Vsako obdobje so obeležile specifične karakteristike, ki so vplivale na razvoj in podobo. V tistih, tako imenovanih “železnih časih«,so veliko poudarka namenjali predvsem mentalni vzgoji športnika. Pretok informacij je šel ali skozi ustna izročila ali pa v pisnih oblikah (strokovna literatura). Jasno, da je bil tak prenos informacij na trenutke tudi ovit v tančico skrivnosti, samozadostnosti, skratka počasnega pretoka koristnih informacij. Ravno zato je bil borec tistega časa nekoliko bolj “železen”, potrpežljiv, vztrajen, seveda pa tehnično dosti manj popoln kot je to današnji…
Današnji tekmovalci predvsem zaradi komunikacijskega napredka v družbi – interneta in ostalih oblik – veliko hitreje absorbirajo znanje, tehnično hitro napredujejo, informacije hitro krožijo od kluba do kluba, trenerja do tekmovalca. Tehnični napredek je tako veliko izrazitejši, žal pa segment mentalnega sklopa borca po mojem mnenju zaradi tega peša. Ker se zadeve odvijajo filmsko hitro, se zapostavljajo nekateri mentalni elementi rasti borca, tako da imamo mnogokrat priložnost spremljati tehnično visoko izpopolnjenega borca, ki pa v kritičnih trenutkih odpove. Ponavadi ravno takrat, ko bi moral pretrpeti, se pobrati in potegniti naprej. Tako smo priče mnogih prekinitev izredno talentiranih posameznikov, ki so skoraj že prišli do cilja, a jih je poraz vrgel na kolena in so odstopili. O tej komponenti mentalnega govorim.
Torej, težko je tako na grobo definirati to dobo in ono, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Potrebno se je potruditi združevati vse, kar je najboljšega iz teh in onih časov. Seveda je to veliko težje narediti, pa vendar mislim da je tu ključ do uspeha, analitičen pristop ter kohezivno povezovanje sistema tradicionalnih in sodobnih treningov.

12307522_778088799004618_7288295944303648_o

Nam lahko postrežete s kakšno zanimivo anekdoto, zgodbo, ki se je pripetila v 20-ih letih
delovanja vašega kluba?
Anekdot se je nabralo toliko, da bi lahko izdal eno manjšo knjigico. Tud moji varovanci s katerimi sem preživljal ure in ure bi o pripetljajih vedeli povedati marsikaj.Težko bi izločil najzanimivejšo. Moral bi si vzeti čas in jih nalagati eno na drugo:) No, morda en na hitro: Spominjam se odhoda na svetovni pokal v Atene. Takrat smo bili s tajskim boksom še v povojih. Mislim, da smo le 2 leti prakticirali veščino in tekmovalci, ki sem jih peljal na tekmovanje niso imeli veliko izkušenj. Nekateri so celo natopili prvič. Ko smo prišli na kraj “zločina”, smo ugotovili da so prisotni le borci z bivšega sovjetskega pakta- Belorusi, Kazahstanci, Ukrajinci, Rusi. To so bili povečini borci s preko 100 dvoboji in naslovi prvakov, od nas “zahodnjakov ” pa smo bili prisotni le mi, domačini in Belgijci. Ostali so iz takšnih in drugačnih razlogov odpovedali nastop svojih ekip. Konkurenca je bila strašna, jaz pa sem pripeljal začetniško ekipo. Razmišljal sem, ko sem se soočil s situacijo, ali bi sploh nastopili,saj je bila razlika v kvaliteti preveč očitna. No, fantje in dekle so vztrajali, da si želijo nastopa in da niso prišli v Grčijo gledati na uro. Prijavil sem ekipo. V prvem krogu smo seveda z žrebom potegnili same prvake in izkušene borce. Očitno smo bili na nek način simpatična ekipa, saj se nasprotniki niso hoteli prekomerno izživljati nad našim borci. Navkljub temu se spominjam tragikomičnih momentov njihovih dvobojev. V odmoru med rundami me je varovanec vprašal: »kdo strelja v dvorani?« Naslednji me je vprašal, kdo je ugasnil luč, v enem od dvobojev moj tekmovalec ni želel sneti gumice iz ust, misleč da ima vse polomljene zobe. K sreči se je vse končalo brez večjih poškodb, osvojili smo 3 medalje in se srečno vrnili domov. Ja, tudi sreča je pomemben faktor. No, takšni dogodki so imeli, poleg tiste tragikomične, tudi poučno plat, saj v bodoče nikoli več nismo odhajali na tekmovanja, ki jim nismo bili dorasli. Zgodb je še ogromno. Ko bo več časa in bo nastopilo malce manj turbolentno obdobje,imam namen napisati knjigo, ki bo govorila o nastanku MuayThai-a na Slovenskem, in kjer bo poleg strokovne, zajeta tudi ta bolj komična plat.

12274360_778088839004614_7908578711670813695_n

Na koncu še sporočilo za bralce strani fightmadness …
Sledite svojemu notranjemu glasu, bodite vztrajni, zaupajte vase, razmišljajte, delujte pozitivno in seveda še naprej spremljajte odlični portal Fight-madness.com!:)
Lp, vsem bralkam in bralcem!

Hvala za razgovor.

Fight-With-Us-page-001

Share this post: